Avtor: arhiv Objavljeno: 10. 03. 2012

Postno romanje na avstrijsko Štajersko

Skupaj z verniki iz župnije Ljubljana Polje smo se tokrat podali na postno romanje na avstrijsko Štajersko. Točneje nas je najprej pot vodila v benediktinski samostan v Admondu, kjer se nahaja tudi največja knjižnica v Evropi. In vendar smo najprej kot se za romarje spodobi pristopili v cerkev in se udeležili svete maše. Tokrat se vsaj kar se petja tiče nismo imeli težav saj so prepevali mladinski pevski zbor iz Brda in odrasla mešana zbora iz župnij Brdo in Ljubljana Polje. Mogočna cerkev v kateri smo imeli sveto mašo je naredila na nas poseben vtis, tako kakor nagovor pri sveti maši v katerem smo prisluhnili življenjski poti sv Benedikta ustanovitelja benediktincev. Njegov življenjski moto, ki ga žal raje ne slišimo, kakor upoštevamo Ora et labora, ali po naše moli in delaj izhaja iz njegove mladostne navezanosti na red, saj je najprej študiral pravo in se tam navadil reda in discipline, ki jo je kasneje poskušal prenesti tudi v samostanski red. Tako v mnogih samostanih zaradi njegovega pristopa niso bili ravno navdušeni nad njim in njegovim redom, zato se je umikal v samoto. Red benediktincev, ki ga je zasnoval je vodil k Bogu in božjemu kraljestvu preko molitve in zato je samostan v Monte Cassinou z njegovim prihodom zaživel. Tokrat se nahajamo v samostanu Admont .ali Admontes pod gorami ,kjer se srečujeta dve različni kulturi bavarska in slovenska in bratje niso učili ljudi samo kulture, ampak še mnogo drugega. Poleg tega, da so učili, da je molitev na prvem mestu so ljudi spoznavali z kulturo evharistije , saj zanjo potrebujemo tudi zemeljske dobrine in s tem je Benedikt posegel tudi v življenje posameznikov in iz teh korenin tudi živimo in bomo tudi nadaljevali. Benediktinci cenijo ne samo branje ampak tudi izobraževanje , saj se brez tega nebi ohranila zgodovina in ravno zato se je papež odločil, da si da ime po sv. Benediktu, kajti s tem je pokazal kej so naše korenine in da damo molitev na prvo mesto. Premišljevati v tišini, to kar so delali svetniki in Marija imamo danes na dan romanja možnost in obenem lahko premišljujemo tudi besede iz evangelija. Kajti tokrat je bilo govora o dveh sinovih in sicer v prvem njegova grešnost in nespametnost pri drugem to, da ni opazil česa vse je bil deležen doma. Zato smo se tudi mi podali od doma, da smo iz razdalje opazovali , kajti od blizu je pogled sila drugačen in tako smo se tudi mi kot izgubljeni sin, vrnili domov polni hvaležnosti. Še prej smo prisluhnili krajši predstavitvi cerkve in si ogledali knjižnico in muzejske zbirke Nato smo se odpravili še na zanimivo romarsko pot, ki je po naše bi rekli podružnica Admonta v kraj Frauenberg, kjer nas je pričakal domači župnik in nas ob prihodu kot prave romarje blagoslovil. Sledila je zanimiva predstavitev cerkve, ki je posvečena Marijinem žrtvovanju, kar je zelo redko, a obenem najdemo v njej tudi kip Marije z plaščem. Še pogled na okolico, ki je skrbno urejena, tako kakor v Admontu in že se vozilo proti jezeru in istoimenskemu kraju Hallstatt, ki je zanimiv predvsem zato, ker je vas postavljena v hrib nad jezerom. Sam Hallstatt je trg in turistični kraj v zgornjeavstrijski pokrajini Salzkammergut na zahodnem bregu jezera Hallstatter See in že iz imena se da slutiti, da so tam bogati rudniki soli, ki so jih izkoriščali že v prazgodovini. V okolici Hallstatta so pri arheoloških raziskavah odkrili veliko prazgodovinsko grobišče z okoli 2500 grobovi iz starejše železne dobe iz česa je sklepati da so kraj poseljevale etične skupine z današnjega ozemlja Slovenije, Spodnje in Zgornje Avstrije in južne Nemčije. Starejša železna doba se po najdbah v Hallstattu imenuje Halštatska doba ali Halštatska kultura, ki datira v 9. do 6. stoletje pr. n. št. Halštatska kultura je bila izrazito razvita na področju Alp, od koder je širila močan vpliv proti pokrajinam, ki sodijo v današnjo vzhodno Francijo, južno Nemčijo in državam na Balkanskem polotoku. V mraku smo zapuščali kraj in se počasi odpravili proti domu med potjo pa še opazovali kako so urejevali tekaške proge in smučišča za prihodnji dan in veselo prepevali vse do Brda, kjer smo se v jutru nedelje skoraj že razšli polni vtisov o videnem in slišanem.