Romanje na Sicilijo Neapelj

V zgodnjih jutranjih urah, ko vsi pošteni ljudje še spijo, a mi nismo bili zato nič manj pošteni , le na Sicilijo smo se odpravili, smo  naložili svojo prtljago v avtobus ,se leno malce zaspano pozdravili z sopotniki in jo mahnili proti Ljubljani. Še pozdrav ljubljanskim potnikom, potem pa  res le kratek pozdravni nagovor vodičke Alenke in že se peljemo proti primorski. V Ajdovščini sicer prevzamemo še nekaj sopotnic, ki bodo z nami romale na Sicilijo, a to je bilo za nas, ki si pred odhodom nismo privoščili spanja  že preveč. Dodobra smo se predramili, priznati moram, da je bilo spanje sila koristno in tudi prijetno že krepko preko meje, ki je sedaj niti ni opaziti. Postanek za jutranjo kavico in, da se noge pretegnejo, ter telo dobi svež zrak, ali pa tudi ne je lahko že razlog za ......Končno smo vsi toliko zbrani, da se lahko bogu zahvalimo za že srečno prevožene kilometre in ga poprosimo, da skupaj z svetim Krištofom pazi na nas, mogoče bi bilo dobro, če bi se priporočili tudi še svetemu Miklavžu, a o tem kasneje. Naše romarsko popotovanje se je tako tudi uradno začelo, a o vseh tistih zanimivostih levo in desno, naprej in nazaj vam zagotovo ne bom mogel pisati, ker si jih čisto po pravici nisem niti zapomnil. J epa res, da smo se ob vožnji čez Italijo seznanili tak oz kraji kjer smo potovali, kakor njihovo zgodovino, zanimivostmi in še kaj. Alenki ni zmanjkalo grdiva in besed, meni pa kaj hitro papirja in volje za pisanje. A bodi dovolj, kajti po zanimivi vožnji, naj zapišem, da tudi mirni zahvaljujoč šoferjema Tonetu in Robiju smo prispeli do cilja našega prvega dne. prišli smo do najbolj "norega" mesta v Italiji Neaplja. kar takoj smo dojeli ob pogledu na okolico, da smo na jugu te države in se spraševali, kako je šele bilo videti to mesto, ko so štrajkali smetarji. Kajti prvi vtis ni kaj spodbuden , je pa prav, da vidimo kako je drugje, da znamo ceniti kaj imamo doma. Najprej se malce zapeljemo po mestu, spoznamo mesto iz ene strani in se nato počasi odpravimo na oglede. Mesto deluje na obiskovalca temačno saj so stavbe neurejene , tovarniških barv, skratka delujejo neprivlačno in odbijajoče. Vse drugače je z njihovo bogato tako zgodovinsko kakor umetniško stavbno dediščino. Grad Castel Nuovo , će ime ,daje slutiti nekaj novega, Palazzo reale-kraljeva palača, mogočni trg Piazaa Plebiscito in še bi lahko našteval. Njihova stolnica v kateri smo imeli sveto mašo sodi med pomembnejše božje poti v Italiji. Tu smo si ogledali tudi relikvije v kapeli sv Januarija, kajti kdor je le malo časa preživel v Neaplju, ve, kaj Neapeljčanom pomeni prostorna kapela v desni stranski ladji njihove stolnice, ki je posvečena svetemu Januariju – po italijansko 'san Gennaru'. To je zanje najdragocenejše svetišče. Nad vhodom je napis v latinščini, ki pove, da so ta prostor posvetili "svetemu Januariju, ki je s čudežem svoje krvi rešil Neapelj lakote, vojske, kuge in ognja z Vezuva, svojemu someščanu, zavetniku, varuhu". Relikvije tega mučenca častijo v Neaplju že od petega stoletja. Ob treh njegovih najpomembnejših praznikih, tako pravijo, njegova strnjena kri, ki jo hranijo v dveh stekleničkah, postane tekoča. To je znameniti 'čudež sv. Januarija'. Ta 'čudež' se ponavlja vsako leto prvega maja, na spominski dan, ko so prenesli njegovo truplo iz Beneventa v Neapelj; danes, 19. septembra, ko se spominjajo njegove smrti, in 16. decembra, ko so njegovo truplo dokončno prenesli v Neapelj. Ta 'čudež' opirajo na izročilo, da je kristjanka Evzebija pri obglavljenju sv. Januarija vzela nekoliko njegove krvi in jo shranila v dveh steklenih posodicah. Ko so ga pokopali v katakombah pri Neaplju, so posodici dali k truplu. Pozneje so truplo in stekleni posodici prenesli v svetniku posvečeno cerkev pred mestnimi vrati, od tam v Benevent, nazadnje pa spet v Neapelj. Neapeljčani častijo sv. Januarija kot svojega posebnega zaščitnika, ki jih je reševal pred lakotami, vojsko in kugo, predvsem pa pred grozečo lavo Vezuva. Ob izbruhih tega ognjenika so v procesiji nosili svetnikove ostanke in bili prepričani, da so bili rešeni vsega hudega na njegovo priprošnjo. Še danes se vsako leto na njegov trojni praznik zberejo v stolnici, molijo in pojejo. Na glavni oltar prinesejo glavo sv. Januarija, shranjeno v dragoceni skrinjici, in monštranco z dvema stekleničkama njegove krvi. Temnikasta strjena kri postane za nekaj časa tekoča, nato pa se spet strdi. 'Čudež svetega Januarija' je še do danes nepojasnjen.Življenje in mučeništvo svetega Januarija sta prepletena z legendarnim izročilom. Rodil se je verjetno v Neaplju sredi tretjega stoletja v ugledni plemiški družini. Postal je duhovnik in zaradi krepostnega življenja in temeljite izobrazbe kmalu tudi škof v mestu Benevent severovzhodno od Neaplja. Med Dioklecijanovim preganjanjem so zaprli njegovega prijatelja sv. Sozija ter druga dva diakona in nekaj kristjanov. Beneventski škof Januarij se je odpravil v Neapelj, kjer mu je uspelo skrivaj priti v ječo, da je tam zaprte kristjane tolažil in spodbujal k srčnosti. Ob nekem takem obisku so ga prijeli in peljali pred cesarskega namestnika Timoteja. Ker ga ta ni mogel pripraviti do tega, da bi zatajil vero, ga je dal grozovito mučiti, po mučenju pa ga je skupaj z drugimi kristjani prepustil zverem v amfiteatru, ki pa jih niso raztrgale. Cesarski namestnik jih je tedaj dal obglaviti. To se je zgodilo na današnji dan leta 304. Svetega Januarija upodabljajo kot škofa z mečem, obdanega z zverinami; stoječega sredi plamenov ali v žareči ognjeni peči, kjer je ostal nepoškodovan; s stekleničkama s svojo krvjo nad evangeljsko knjigo v levi in s škofovsko palico v desnici; zraven bruhajočega ognjenika. Neapeljčani ga, kot rečeno, častijo kot svojega velikega zavetnika. Duhovnik Janez Bernot je med sveto mašo spregovori l o sv Januariju , njegovo življenjsko pot  pa je opisala in orisal, ter dodala še nekaj podrobnosti na koncu svete maš vodička Alenka. Še sprehod skozi mesto do avtobusa in  odhod na ladjo, ki nas bo popeljala do Palerma. Počasi se pred mogočno ladjo ladijske družbe Snav zbira množica potnikov, ki se bo tako kakor mi odpravila na večerno vožnjo proti zaželenemu cilju. In smo na ladji, najpšrej nekaj osnov orientacije nato pa ... Da večerja in ... No po tako razgibanem dnevu pa res ni,da bi šli skupaj z kokošmi spat. treba je raziskat ladjo od zgoraj dol in od spodaj gor in vmes, dati vase tudi kaj tekočine, da človek ne dehidrira. Joj pa še na tablete proti slabosti en pozabit . Lahko noč!