Predstavitev obiska pri naših rojakih v Argentini

Naše rojake širom po svetu zanima, kaj se v domovini sedaj nekaterim že starih staršev dogaja in kaj je novega v njihovih domačih krajih. Mnogi od njih so naročeni na Družino, Ognjišče in drugi verski tisk, in čeprav malce z zamudo ga prav radi prebirajo. Razveselijo se tudi obiskov iz domovine in tudi teh ni malo. Tako so se v daljno Argentino k našim rojakom v februarju 2006 odpravili duhovniki Jože Ovniček župnik iz Notranje Gorice, Andrej Svete župnik Brdo, Igor Dolinšek župnik Lj-Koseze, Janez Bernot župnik Lj- Polje, Mitja Štirn župnik Kranj- Zlato polje. Vtise iz popotovanja nam je v sredo 24. januarja v dvorani župnijskega doma predstavil župnik Andrej Svete. Poleg zanimive predstavitve Argentine kamor jih je vodila pot k našim rojakom, smo obiskovalci tokratnega predavanja spoznali tudi dejstvo, zakaj se je v tistih letih toliko družin preselilo ravno v Argentino. Tako smo ob fotografijah spoznavali deželo med Andi in Atlanskim Oceanom, ki je razdeljena na 23 provinc in značilne štiri cone z različnimi klimatskimi pogoji. Tako smo izvedeli tudi zakaj so se naši rojaki naselili v Mendozi in Barilochah, kajti njihova okolica zelo spominja na domačo grudo. S pomočjo obiskovalcev, nekateri so pri sorodnikih v Argentini že bili, smo marsikatero fotografijo, bolje osebe na njih spoznali in določili kam spadajo oziroma od kje so . Tokratno srečanje in vtisi z obiska pri naših rojakih so mnogim predvsem tistim, ki imajo sorodnike v tej daljni a lepi deželi polepšali dneve ob pričakovanju ponovnega srečanja z njimi. In ker je v Argentini navada, da se, ko pride obisk na veliko peče pravijo, da meso krav, ki niso pod stresom smo, bili tudi mi postreženi, no ne ravno z pečeno govedino ampak z sladkimi dobrotami, kar tudi ni slabo. In kako se naj konča takšno prijetno druženje, kakor z dobro kapljico, prigrizkom in pogovorom med vsemi sorodniki. Naj zapšem še to , tako kakor so tista leta prihoda naših rojakov v Argentino skrbeli zanje duhovniki, tako skrbijo zanje še danes in ponosni so na njihov delež pomoči, ko so jo bili najbolj potrebni, tudi s tem , da se jim znanjo zahvaliti z poimenovanjem ulice postavitvijo spomenika. Kako pa pri nas, mislim v Sloveniji?