Romanje vernikov in vseh ljudi dobre volje III. arhidiakonata v ljubljansko stolnico

Letošnja deveta številka katoliškega tednika Družina na svojih straneh predstavlja začetek romanj v ljubljansko stolnico ob njeni tristoletnici. Tako so jo že obiskali poleg različnih vernikov tudi verniki prvega, drugega in tretjega arhidiakonata. Na tretjo postno nedeljo so stolnico do zadnjega napolnili verniki, ki sestavljajo tretji arhidiakonat, ki ga sestavljajo dekanije Domžale, Kamnik, Litija in Zagorje. Skupaj s svojimi dekani in duhovniki so prisluhnili besedam stolnega župnika Francija Šuštarja, ki je po končanem križevem potu predstavil v besedah samo cerkev in tudi delo v njej. Takole na hitro povzamimo samo nekaj dejstev, ki govorijo ne samo o njeni vrednosti kot spomeniku arhitekture, ampak tudi kot cerkvi , ki je sedež nadškofa in ob tem center duhovnega dogajanja v škofiji. Posvečena je zavetniku sv. Miklavžu zavetniku ribičev, čolnarjev, brodarjev. Prvotno je na tem mestu cerkev stala že v 13. stoletju leta 1262 in to troladijska romanska bazilika s tremi polkrožnimi apsidami. Cerkev je skozi vse čase dobivala novo podobo tako so v 14. stoletju zgradili gotski prezbiterij in zadaj zvonik, v 15. stoletju cerkev olepšali v gotskem slogu in jo leta 1461 razglasili za stolnico in kapiteljsko cerkev. Cerkev je imela v svojem času poleg glavnega oltarja še deset stranskih oltarjev, kljub temu je ob koncu 17. stoletja že tako slaba, da se obnova ni izplačala. Stolni dekan in generalni vikar Janez Anton Dolničar ob podpori kanonikov in škofa Žiga Herbersteina začne z novogradnjo. Po zgledu Vignolove cerkve naredi načrte Andrej Pozza in v maju 1701 prično z gradnjo nove cerkve, pred tem so podrli staro cerkev. Še ne popolnoma izdelano cerkev so blagoslovili 8. maja 1707. Tako kakor v tem času, so denarne težave pestile tudi takratne graditelje in so tako kupulo zgradili šele leta 1841. Cerkev je v teh letih doživela še nekaj obnov in olepšav, saj so ob 200 letnici obnovili Milavčeve orgle, svoj pečat je v cerkvi pustil tudi arhitekt Jože Plečnik in ne nazadnje velika bronasta vrata ob papeževem obisku leta 1996. Medijsko zelo oblegana so bila zadnja obnovitvena dela v letih 2002-2006 na freskah na stropu. Poleg vseh zgoraj navedenih dejstev o sami cerkvi smo slišali še mnogo drugih med njimi tudi koliko je bilo posvečenih duhovnikov in dijakonov. Ne smemo pozabiti niti škofovskih posvečenj in ostalih slovesnosti, ki so se nabrale v vseh teh letih. Vse pa so Božji dar in milost, tako kakor naš obisk v tej veličastni cerkvi. Vendar še nismo odšli po bogati razlagi in predstavitvi cerkve, ampak skupaj z ostalimi sodelovali še pri sveti maši. Kaj vse smo od tega srečanja odnesli lahko strnem v stavek, ki ga je izrekla ena izmed mlajših udeleženk, ki je v cerkev prišla že ob 14 uri. Ob izhodu je dejala: Mami kako hitro je minilo, saj še nikoli nisem bila toliko časa v cerkvi (več kakor tri ure). In naj potem še kdo reče, da ni bil On z nami na to lepo sončno tretjo adventno nedeljo. Vsem tistim, ki so sodelovali pri organizaciji tako križevega pota, kakor svete maše pa en velik Boglonaj.