Srebrna maša duhovnika Misijonske družbe Jakoba Barleta

Na skupno zakonsko pot sta leta 1937 stopila Pliberkov Valentin (1910) iz Straže in Kvederčkova Mici (1915) iz Prevoj. Kakor sta si pred oltarjem Marije Vnebovzete na Brdu obljubila, da bosta skupaj v dobrem in slabem tako je tudi bilo. V domovini sta življenje podarila trem sinovom, Francu- selezijanski duhovnik, Janezu in Valentinu. Čudni časi so bili takrat in kot veliko Slovencev sta tudi onadva pred komunizmom zbežala najkprej na Koroško nato pa v novo domovino Argentino. Tam sta si z pridnostjo in delom, ki sta ga prinesla že vsak iz svojega doma, ter mnogimi odrekanji ustvarili nov dom. Leta 1956 točneje 22. junija je na svet privekal današnji srebrnomašnik Jakob. Po šolanju v Slovenski vasi je vstopil v Misijonski zavodin leta 1975 v misijonsko družbo. teologijo je študiral v Ljubljani , domovini svojih staršev in bil 29. junija 1982 posvečen v ljubljanski stolnici za duhovnika. Novo mašo je imel na Brdu pred oltarjem, kjer sta si starša obljubila zvestobo 4. julija 1982, nato se je vrnil v Argentino v Lanus. V župniji Marije Krajice v tamkajšnji šoli, poleg osnovne šole imajo še vrtec in srednjo šolo, opravlja različne službe. Vedno pa oznanja Kristusov nauk, ki med ostalim uči tudi ljubezni med seboj. V župniji, kjer deluje je veliko Slovencev med njimi tudi njegova mama, ki sedaj živi v domu za ostarele ob župnijski cerkvi. To je le delček življanske zgodbe srebrnomašnika, kako in kaj počno slovenski lazaristi v Lanusu, si lahko preberemo v knjigi 50 let delovanja slovenskih lazaristov v Slovenski vasi v Lanusu 1956-2006, ki ga je pripravilo Baragovo misijonišče, seveda, če Vam pride v roke. Slovenski lazaristi posvečajo ta zbornik živm in pokojnim vaščanom Slovenske vasi in vsem dobrotnikom tako v Argentini kakor po svetu. Poleg že omenjenega Jakoba Barleta med našimi rojaki delujeta še g. Janez Petek in g. Jože Bokalič. Na straneh RKC smo jih predstavili, ko smo predstavljali obisk duhovnikov iz domovine v Argentini. Vendar se povrnimo k praznični nedelji 15. julija 2007, ki se je za mnoge pričela že veliko prej. Veliko breme organizacije je tudi tokrat bilo na hrbtu, če lahko tako zapišem domačega župnika Andreja Svete, ki je z pomočjo ključarjev in pridnih gospodinj do sobote zvečer uredil vse potrebno za lep in svečan potek sv. maše. Že v petek popoldne so možje seveda ob pomoči tehnike postavili mlaje okoli cerkve in očistili okolico. Gospodinje, ki so marljivo pekle sladke dobrote so jih na večer prinesle v župnijšče, kjer so jih članice Karitas razdelile na pladnje in si z zanimanjem ogledovale mojstrovine domače peke. Pritkovanje iz zvonika je že naznanjalo veselo novico jutrišnjega dne, med nas bo prišel srebrnomašnik. Vremenska napoved za nedeljo je bila, vroče bo, nas pa to ni motilo in veselili smo se srečanja z srebrnomašnikom. Poleg sobratov, ki so se mu pridružili pri oltarju in letošnjega novomašnika iz Koroške, so sprevodu v cerkev svoj čar dodale narodne noše iz različnih krajev Slovenije. Sledili so pozdravni nagovori od katerih je bil pozdravni nagovor najmlajših vesel in prisrčen, nič kaj uraden in to je bil obenem prijeten uvod v sveto mašo. Tudi v nagovoru mašnega pridigarja Igorja Dolinška je bilo zaznati spoštovanje do dela, ki ga srebrnomašnik opravlja in ne samo to, tudi njegovo služenje ubogim in potrebnim v različnih ustanovah je omenil v svojem nagovoru. In kaj se je spremenilo od daritve, ki jo je izrekel pred 25. leti pred istim oltarjem do danes. No ravno nič res ne, vsaj kar se Njega tiče, vendar tisti postavni mladeniči, ki so bili takrat ministranti so že zdavnaj odrasli možje in med njimi jih je kar nekaj slišalo besedo pridite Gospod Vas potrebuje. Sveta maša je bila končana še zahvala srebrnomašnika za vse dobro, tudi molitve in domačemu župniku za vso skrb, da se lahko počuti kakor doma, ko pride na Brdo, ter stisk roke ob slovesu po novomašnem blagoslovu. Po nekaj letih smo tako na Brdu poleg srebrnomašnika slišali zopet novomašni blagoslov, tokrat sicer iz druge župnije, vendar Bog daj, da bi ga kdaj izrekel tudi kdo iz domače, zato je prosil tudi srebrnomašnik. Zunaj se kljub vročini zberejo vsi, ki so bili v cerkvi in čakajo, da srebrnomašniku še enkrat stisnejo roko. Vendar ne stojijo praznih rok in tudi žejni niso, saj dekleta poskrbijo, da slastne dobrote izginjajo iz pladnjev. V župnijšču člani cerkvenega pevskega zbora Brdo in Šentvid ,ter člani ŽPs in ključarji čakajo na prihod srebrnomašnika, ki se še fotografira z sobrati, narodnimi nošami in sorodniki. Vesela pesem slavljencu v čast je le še delček ubranega petja, ki je bil med sveto mašo in srebrnomašnik jih povabi, ja tudi na pijačo, ampak pridite k nam v Lanus, saj dobre pevce radi sprejmemo. No vseeno so skupaj nazdravili in se zadržali v pogovoru, dokler jih zvonenje v zvoniku ni spomnilo, da je potrebno na kosilo.