Dekanijsko romanje na Trsat

Tokratno dekanijsko romanje domžalske dekanije smo združili z slovensko €“hrvaškim srečanjem na Trsatu. Pod geslom Skupaj k Materi Milosti smo se zbrali slovenski in hrvaški verniki in to v letu, ko čudežna Marijina slika 640. Obletnico. Svetišče je že leta cilj neštetih romarjev tako iz Hrvaške kakor Slovenije, saj jo imajo mnogi za veliko zaščitnico in priprošnjico predvsem mornarjev. Njena moč in varstvo sta vidni tudi v mnogih zahvalnih darilih, saj je tudi danes svetišče priča močne vere številnih romarjev, Marijinih častilcev in mesto mnogih uslišanj mnogih Marijinih molitev. V svetišču poleg marijine navzočnosti odkrijemo prijaznost in duhovnost frančiškanov, marijanske pobožnosti hrvaškega naroda in duše primorskega človeka,ki je vseskozi našel zavetje v svetišču pri Mariji. Čeprav mnogi poznajo svetišče le nekaj osnovnih podatkov, je eno najstarejših hrvaških Marijinih svetišč, začetek romanj na Trsat se prične po pisanju zgodovinarjev z pojavom Nazareške hišice na Trsatu. Seveda je med romarji bilo verjetno veliko tudi tistih, ki so prišli na trsat iz radovednosti, vendar je na srečo bilo največ tistih, ki so in še prihajajo na trsat z globoko vero v Marijo. Viri navajajo, da je bila sveta hiša na Trsatu tri leta , sedem mesecev in štiri dni nato so jo angeli po navodilih Božanske Modrosti prenesli v Italijo v Loreto. Žalost, ki je napomnila ljudstvo je z postavitvijo kapelice, ki je kasneje postala cerkev odpravil knez Nikola Frankopan. Leta 1362 je papež Urban V. po obisku svetišča v Loretu odločil Trsatu v zameno za izgubo hišice podaril sliko in s tem spodbudil predanost Devici Mariji . Slika je delo sv. Luke in ji je ime Mater Milosti dal Peter Franceti‡ upravitelj trsatskega svetišča. Razdeljena je na tri dele ,v centalnem je lik Marije z Jezusom , kisedi na njeni desni podlahti, na desni strani je prikazano Marijino oznanjenje zgoraj, spodaj se nahaja sv Bartol med dvema diakonoma, ,v zgornji polovici levega dela se nahaja Jezus na križu , pod katerim sta Marija in apostol Janez v spodnjem delu so trije svetniki od katerih sta prepoznavna le sv. Peter in sv. Pavel. Po pisnih virih skrbijo tako za Trsaško Marijo kakor za dušno oskrbo vernikov frančiškani že od začetka 15 stoletja. Poleg Marijine slike je Trsat poznan tudi po stopnicah, ki vodijo iz Sušaka oz. Reke do svetišča in jih je 564. V bogati zgodovini romanj ima posebno mesto obisk papeža Janeza Pavla II leta 2003, ko je vernikom naročil naj ne molijo zanj dokler je živ ampak tudi potem ko umre. Toliko o zgodovini sicer pa do trsata ni tako daleč saj se po svtocesti pripeljemo po dobri uri vožnje in nedeljski obisk svetišča , ter si v miru okolice in svetišča pri Marijini podobi naberimo novih moči. Tokrat je pri sveri maši poleg 18 škofov sodelovalo še 160 duhovnikov, slovestno sveto mašo pa sta prenašla Hrvatski Katoliški Radio in Radio Ognjišče. Poleg radijcev smo zasledili veliko zanimanje ostalih medijev za srečanje predvsem hrvaških. Sveta maša je potekala v obeh jezikih tako govorno kakor tudi petje, tudi nagovor pri sveti maši je bil v obeh jezikih in v nejm smo zasledili velik poudarek na družinah , ki so edini garant za ohranitev obeh narodov. Po končani sveti maši je bilo še ravno toliko časa, da smo prisluhnili lepim dalmatinskim pesmim in se okrepčali z jedmi iz romarske bisage. Nato so sledile še pete litanije in število vernikov ni bilo popolnoma nič manjše kakor pri sveti maši. Sledilo je slovo od Trsatske marije in pot proti domu. Vendar se nismo napotili naravnost proti domu ampak smo zavili še v kraje, kjer se o veri ni govorilo petdeset let. Obiskali smo cerkev sv Janeza Kersnika, kjer nam je župnik Jožee Milčinovič razložil zgodovino kraja in župnije. Žal sem iz njegovih besed razbral, da je sicer zgradba lepa nima pa temeljev in , da bodo temelji dobri bo potrebno še veliko let. Naj razložim drugače , pred nami se je v cerkvi mudila že skupina romarjev z dvema avtobusoma, ko smo se jim pridružili še mi nas je bilo v cerkvi toliko kolikor jih je pri njih skupaj čez cel mesec, ja tako je če site lep čas polnijo z neko drugo ideologijo , težko se je vrniti potem na stare tirnice. In ker smo bili ravno iz romanja smo še zapeli in zmolili , tudi za vse tiste, ki so ostali v gozdovih blizu cerkve. Poslovili smo se od prijaznega gostitelja in se napotili proti domu najprej v župnijo Krašnjo nato še vna Brdu, kjer smo se še enkrat pri sveti maši Bogu zahvalili za vse kar smo tisti dan prejeli.