Slovo od Avbeljevega ata

Radi bi doumeli skrivnost smrti. Toda, kako jo boste našli, če je ne iščete v srcu življenja? Kajti življenje in smrt sta eno , tako kot sta eno reka in ocean. V globini vaših nad in vaših želja počiva vaše tiho spoznanje onostranstva. In kot semena, ki sanjajo pod snegom, sanja vaše srce v novi pomladi. Sanjam pa zaupamo, kajti v njih so skrita vrata večnosti. Prerok Kahlil Gibran

In tja smo pospremili v torek 27 novembra g. Franca Avbelj našega pečarja in dolgoletnega ključarja. Številni, ki so se v tistih dneh prišli posloviti od pokojnega so ga poznali kot odličnega obrtnika-pečarja in pokončnega in delovnega moža, ki je bil poleg dela, svoje žene, otrok in vnukov zaljubljen tudi v svojo cerkev na Brdu. Veliko let je bil ključar župnijske cerkve in tu je pokazal svoje znanje sposobnosti, ter svojo globoko vero, ki je ni omajal niti pritisk komunistične oblasti. Tako so se v njegovi cerkvi zbrali poleg domačega župnika še duhovniki Igor Dolinšek, Janez Bernot in Mitja Štirn, katerim je bil pokojni trdna opora in pomočnik. Pri sveti maši je v svojem nagovoru domači župnik Andrej Svete opisal zemeljsko potovanje pokojnega moža in očeta, pečarskega mojstra in ključarja cerkve Marije Vnebovzete. Njegovo mladost, ki sta jo oblikovala vera in klesala delo in preizkušnje. Leta prisilne vojaščine med drugo svetovno vojno in po njej leta, ki so bila polna nasprotovanja in šikaniranja našega slovenskega obrtnika in kristjanov, Vas niso uklonila ampak ste stali in obstali pokončni in neuklonljivi. Ravno zaradi tega smo Vas tudi spoštovali in cenili. Največja ljubezen in skrb je bila vaša družina: žena Ivanka in vaših osem otrok. Z bolečino in molitvijo ste se vedno spominjali pokojnega sina Leona. Tudi za dobra dela ste bili vedno med prvimi, kajti vodila Vas je Jezusova beseda: Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, bolan sem bil in ste me obiskali€Ś. Radi ste imeli Cerkev, zato ste bili skrben in gospodaren ključar dolga leta v naši in Vaši župnijski cerkvi. Koliko časa ste ji posvetili in ni Vam bilo žal nobenega daru za lepoto božje hiše. Radi ste imeli duhovnike in vedno smo bili deležni Vaše dobrote in podpore. In ko ste živeli že v drugem svetu, nam nedostopnem se ob najinem zadnjem srečanju nisva mogla nič pogovoriti, samo gledala sva se in ko sem odhajal od vaše postelje sem zaslišal: Hvala, gospod Andrej. Hvala Vam spoštovani ata in Bog naj Vam bo bogat plačnik so bile zadnje misli iz nagovora domačega župnika. V imenu ključarjev in farnega občestva se je od pokojnika poslovil Janez Bernot st., ki je v še enkrat poudaril pokojnikovo globoko vero in ljubezen do Boga in cerkve v kateri je danes zadnjič. Na grobu je besede slovesa podala Stana Stopar, ki je življensko pot Avbeljnovega ata povzela po domači nalogi vnuka Davida v kateri je opisano, da se je Franc Avbelj po poklicu pečar in ima 8 otrok rodil 1924 leta na Vidmu. Po končani osnovni šoli je odšel delat na Pangretovo cegunco, kjer ga je glina prevzela in zasvojila. Lata 1940 je bil mobiliziran in poslan v nemško vojsko, kjer se je boril na bojiščih v Franciji in Rusiji. Tri mesečno dolgo pot domov bi ne zmogel brez močne vere in zaupanja v Boga in Marijino varstvo. Po povratku iz nemške vojske ga je komunistična oblast poslala v šentviške zapore in nato v Kočevje, kjer je dočakal pomilostitev. Tako so bila njegova fantovska leta, leta odrekanj in preizkušenj. Po letu premora se je odšel v Mengeš k pečarskemu mojstru Batelinu učit za pečarja in nato pričel z svojo obrtjo v Lukovici. Svojo ljubezen je našel pri Capudrovih in tako leta 1953 vzel za ženo Ivanko iz Gorenj. Sadovi njune ljubezni so prihajali od leta 1953 dalje, najprej hčerka Marija nato še ostalih sedem otrok. V letu 1990 se je upokojil ,vendar vseskozi navajen delati tudi potem ni počival, saj brez mojstra, čeprav je že v pokoju nič ne naredi. Glina je bila njegova ljubezen, tako kakor žena otroci in vnuki in z vsemi skupaj sta z ženo Ivanko praznovala leta 2003 zlato poroko , krono njunega skupnega življenja. Vendar je poleg vsega dela našel čas tudi za druge , tako je bil aktivni član in donator PGD Lukovica od leta 1950 . S svojimi prispevki se je vključeval v delo KS, kjer se je razveselil vsakega napredka, ravno tako kakor v stranki SKD, katere član je bil. Mogoče nam o pokojniku še največ povedo šepetanja njegovih otrok , ki pravijo takole Hvala ti oče za vse! Bil si nam oče, ki nas je pripravil narediti kar zmoremo; Hvala, ker si nam dal občutek, da smo pomembni , da smo nekaj posebnega; Hvala, ker si nas prepričal, da lahko mnoge stvari dobro opravimo;Hvala, ker si se soočil z zoprno učiteljico; in ker si nas naučil, koliko sta vredna vljudnost, spoštovanje, ljubezen in delo; Hvala, ker si prepoznal kdaj je čas, da se postavimo na lastne noge in ker si nas pustil, da nadaljujemo sami. Vendarle nikoli popolnoma sami, saj smo ves čas vedeli, da si nekje v naši bližini €“tam kjer te lahko vedno najdemo; Hvala, ker si nas naučil kako enkratno in dragoceno je sleherno živo bitje, kako pomembna je družina. HVALA VAM; HVALA ZA VSE AVBELJEV ATA