Srečanje prijateljev radia Ognjišče

Čeprav je Sv. Jurij ob Ščavnici poznan kraj je za tiste, ki nam kraji v Prlekiji niso najbolj znani zahteval odhod od doma kakšno minuto prej, saj nikoli ne veš kakšne bodo razmere na cesti in kako bomo kraj našli. Lepa in mirna vožnja nas je pripeljala v kraj še toliko prej, da smo se lahko z ostalimi udeleženci srečanja pozdravili in izmenjali nekaj besed. Tako kakor na dopustu smo tudi tu druženje pričeli z sveto mašo, saj že star pregovor pravi, da z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo. V cerkvi svetega Jurija nas je v uvodnem nagovoru pozdravil domači župnik in nam takoj povedal, da mu je žal, da zaradi obilice dela ( maše na podružnicah) ne more z nami malce poklepetati. Se pa je splačalo prisluhniti tako berilom kakor evangeliju in pridigi, kajti kasneje so nas obiskali parkeljni in ti so zahtevali , da se pove kaj je župnik med pridigo povedal. Če vas zanima kaj, jih v naslednjem letu povprašajte, smo pa takoj povzeli eno izmed idej in jo bomo poskušali uveljaviti in vpeljati tudi v naših župnijah. In katera je bila to, da mladi birmanci po svojih besedah opišejo sestavek evangelija, ki ga nato župnik prebere. Verjetno ob takem razmišljanju in prebiranju svetega pisma v maldih glavah od njega ostane zelo veliko, saj si po svoje bolj zapomnijo stavke in njihov pomen, ki so opisane v evangeliju.Po sveti maši smo bili deležni prve pokušine domačih dobrot v lepo urejenem župnišču, ki bi bil v ponos vsaki župniji. Tako smo že tu sklenili, da bomo hujšati začeli kdaj drugič, danes zagotovo ne. Pot nas je po ogledu prostorov in okolice vodila k Mariji Šink v Negovo, ki je bila naša gostiteljica, skupaj z prijateljicami iz Prlekije. Tako kakor smo že navajeni, so tudi tokrat na mizo prišle dobrote, ki so značilne za kraje, kjer smo bili. Namesto obveznega popoldanskega počitka, ki bi se prav prilegel, pa nas je pot zanesla na grad Negova, kjer nam je njegovo zgodovino opisala prijazna upokojena ravnateljica osnovne šole Dragica. Priznati moram, da sem pri prvi zajemalki juhe vedel tudi njen priimek, pri mesu pa ne več. Vendar nismo ostali samo pri zgodovini gradu ampak smo spoznali tudi naravne znamenitosti in znane može na katere so domačini sila ponosni. Ogledali smo si še cerkev in osnovno šolo, ja kaj bi drugega saj cerkev in šola povezujeta celoten kraj. Čeprav še nismo zakorakali v večer je zunaj že bila tema, ko smo se vračali in prileglo se je kaj za pod zob, saj že dolgo nismo nič jedli. In tako kakor v Španiji smo se tudi tu nasmejali ob zabavnih igrah, čestitali zlatoporočencema in godovnikom , ter tistim , ki so, ali še bodo imeli rojstni dan, ter se obdarovali med seboj. Seveda nismo pozabili niti na "našo" Lidijo iz marketinga, ki nam je delala družbo že na nekaj dopustih in, če ne gre ona tudi mi ostanemo doma, če se malce pošalimo in se ji zahvalili za pomoč pri organizaciji tega srečanja. Sicer pa smo potniki iz avtobusa dve sila točni le voznika ali zamajata ali pa se kljub navigaciji izgubita. Nismo pozabili niti naše gostiteljice, ki si je svoje darilo morala prislužiti, tako kakor vsi ostali. In ker ne moremo iz svoje kože smo obdarili tudi nove prijatelje radia Ognjišče, ki so izpolnili prijavnice na našem srečanju. In ker smo PRO smo zbrali tudi nekaj sredstev za naš in Vaš radio Ognjišče, če še ni, naj pa postane. In kaj je bilo dorečeno na zaključku našega druženja, ker je do dopusta še daleč, se srečamo še enkrat in sicer v Bogojini, vabila so skoraj že na poti le prazniki morajo miniti. Blagoslovljene praznike smo si zaželeli že pri odhodu.Tokratnega srečanja sicer ni organizirala agencija Kompas, ampak Lidija z prijaznimi domačinkami, so pa Kompasovci obljubili, da na prihodnje srečanje pridejo, če le ne pride kaj vmes, važno je le to, da ne zamudijo 6. počitnic z radiom Ognjišče.