Lepo je, da sem

Ne vem kolikokrat se kdo izmed nas preprosto razveseli samega sebe in je zase Bogu in drugim hvaležen. Če zastavimo sebi ali pa drugim vprašanje, kaj je komu največja vrednota, se bo malokdaj zgodilo, da bomo dobili odgovor; To da sem. In vendar je to velika milost, ki ni sama po sebi umevna, ampak je sad ljubezni naših staršev in v temelju našega Boga. Kako naj torej prav začnemo naš misijon, če ne ravno z veseljem, da smo in da smo iz ljubezni poklicani v življenje. Iz take ljubezni, ki je zame pripravljena stopiti celo na križ. Ste kdaj razmišljali o tem, kako, da smo si vsi ljudje različni med seboj. Še nikoli v zgodovini ni bilo takega, kot sem jaz, tudi danes ga ni in nikoli ga ne bo. Čudež božje neskončnosti, ki pa je logičen. Saj mora biti tako, če hočem, da imam intimen odnos z mojim Bogom. Imam nekoga, s komer se lahko vse zmenim in me povsem razume in nihče več ne ve najinih skrivnosti. Ljudje v medsebojnih odnosih smo si sicer lahko blizu, povsem pa se drug drugemu nikoli ne zaupamo in vedno smo malo v strahu drug pred drugim, gleda tega, ali nas bo drugi še sprejel in razumel, ko mu bomo zaupali neko našo hibo ali pa stranpot. Lepo je imeti prijatelja ali sočloveka, h kateremu greš vedno z istim zaupanjem vanj, pa karkoli se je že zgodilo s teboj. Takih razmerij je žal malo, oziroma so preidealna, da bi sploh lahko med nami ljudmi obstajala. In tu nam streže Bog s svojim odrešenjem v Jezusu Kristusu. K njemu lahko grem v sreči in veselju ali pa se k njemu zavlečem, ko sem ranjen in vem, da me ne bo odslovil. Tudi, ko sem osamljen, ko so me razočarali, ni razlogov za potrtost ali obup, z menoj je tisti, ki mi je temelj v mojem bivanju in je z menoj na oseben, celo na trpen način. Včasih, kot mladostniku se mi je zdelo malo čudno, da Bog trpi zame. Kako lahko sploh Bog trpi, kje pa je potem njegova božanskost. Danes pa mi je to nekaj najlepšega in opugumljajočega. Imam nekoga, ki mu ni vse eno, kako je z menoj, ki mu je ob mojih stranpoteh težko, a me ne odpiše. Nič kolikokrat se zdimo samemu sebi in drugim prej v napoto kot v korist, predvsem pa nikomur potrebni in za nikogar pomembni. To bi bili trenutki obupa, ki bi nas nesli, če bi ne imeli vere, pa se je zavedamo ali ne. Vedno sem nekdo, in to nekdo, ki ga je Stvarnik poklical v življenje in Odrešenik odrešil, zanj zastavil celo svoje življenje. In oba sta delala iz čiste ljubezni, ne potrebujeta me, pa vendar me ustvarjata in odrešujeta. Se pravi sem želeno bitje in ne slučajno ali ne igra neke neoprijemljive usode. Zaželen in od vsega začetka ljubljen sem, ter stalno osebno obravnavan. Čudovita zavest, ki se ji je moč čuditi, a jo je treba poznati. Misijon v teh dnevih nas vabi na to pot spoznanja, ki nam daje smisel in veselje nad našim bivanjem.