Vesel sem te

Če smo se z včerajšnjimi premišljevanji razveselili samega sebe in bili hvaležni za to, da smo, bomo danes z istim veseljem sprejeli lepoto in srečo tega, da imamo tudi druge ljudi okrog sebe, da nismo sami. Sveto pismo nam ob stvarjenju pravi, da je Bog ustvaril človeka, za katerega pove, da ga je ustvaril kot moža in ženo, kot skupnost torej. Bog, ki je temelj našega bivanja, ugotavlja, da ni dobro človeku samemu biti. To spoznanje pa je zapisal tudi v naše najbolj notranje čutenje, saj v globini samega sebe vemo, kako pomembno je, da smo od nekoga in da je nekdo naš. Že res, da imamo marsikdaj tudi težave z drugimi, tudi našimi najbližnjimi in zlasti tistimi, ki nam niso posebej simpatični. To spremlja človeka že od stvarjenja naprej, saj vemo koliko je bilo prepirov v zgodovini in jih je danes in da je le malo let v zadnjih štiri tisoč letih zgodovine, ko ni bilo vojne. Zlasti pa je sodobni čas usmerjen individualistično, kjer človek misli najprej in predvsem nase in na lastno korist ter drugega po navadi doživlja kot konkurenco. Vendar kljub tem dejstvom je naše temeljno hrepenenje, hrepenenje po drugem in če kje slutimo nebesa, je to prav v bivanju za druge in drugih za nas, v sožitju. Kot nasprotje temu pa v samoti in osamljenosti slutimo predokus peklenskega. Resnično ožarjeno bivamo, ko živimo za drugega, fant za dekleta, dekle za fanta, mož za ženo in žena za moža, ter v iskrenih prijateljstvih drug za drugega. V takih razpoloženjih nam je v življenju vse smiselno, svetlo in lepo. Predstavljajmo si sodobnega mladostnika, naveličanega vsega, brez pravega smisla v življenju, brez volje do dela in bivanja. Vse kaže ob njem, da mu ni pomoči in v brezsmiselju beži v omamo in iz življenja. Potem pa se zaljubi. Začne imeti rad in sluti, da ima nekdo njega rad. Vsa depresivnost, apatičnost, cinizem in temu podobno, vse izgine, in njegovo bivanje, ki je bilo do tedaj brez smisla, postane svetlo, smiselno in polno življenja. To dela ljubezen, resnične čudeže, ko vrača življenju polet. To pa brez drugega ne gre. Zato brez sočloveka ni odrešenja. Tu vidimo temeljni razlog, zakaj tudi Bog postane človek. Njegovega odrešenjskega dela ne bi razumeli, če bi ne bilo tako. Poleg tega pa je človek brez Jezusa prešibak, da bi bil drugemu odrešenje, šele z obnovitvijo svojege človeškega dostojanstva po Jezusovem odrešenjskem delu postane tega spet sposoben. Vsemu navkljub je torej velika milost, da nismo sami, drugi nam je edini resnični vir sreče in po drugem slutimo tudi lepoto tega, da nam je Bog brat, kakor po našem bratu Bogu v Jezusu Kristusu prihajamo do drugega. Vabim vas, bodimo danes hvaležni drug za drugega, razmišljajmo o tem in čeprav smo si včasih sorazmerno težki, spoznajmo, da je drugi za nas edini resnični vir sreče, smisla in lepote našega bivanja sredi tega sveta.