Kaj bi sam

Ne bilo bi prav, da bi se v naših medsebojnih odnosih osredotočili le na drugega, in bi zunaj našega prijateljskega odnosa ne videli nikogar in ničesar več. Tudi družina ni resnična in zdrava, ko je zaprta le v notranjost in varnost svojega ognjišča, brez občutka za okolje in svet okrog sebe. Z visokimi ograjami zaščitene in vase zaprte hiše so nekoliko strah vzbujajoče, pa čeprav v njih bivajo sicer čisto prijetni ljudje. Zlasti na vasi vemo, kako so ljudje, ki poleg vsega dela in skrbi pri domačiji še vedno najdejo tudi čas in veselje, da kaj postorijo pri gasilcih, v kulturnem društvu, v župniji in pri skupnih stvareh na sploh, prijetni. Radi smo z njimi in znajo se veseliti svojega bivanja, ne le za svojimi stenami, temveč s celim krajem. In po navadi ne kritizirajo in ne dajejo občutka, da jim kaj manjka, čeprav ne živijo v izobilju. Kako drugačni so ljudje, ki so distancirani od vsega in jih zlepa ni iz svojega zapečka. Želijo biti samostojni, brez razodevanja potrebe po drugem in po soseski. To pa jih dela cinične, kritične do vsega in brez nasmeha na obrazu ter polne samega sebe. To niso ljudje sožitja, ne ljudje nedeljskega srečevanja pri maši in še manj ljudje vaškega veselja in praznovanja. Naša, katoliška vas je kraj lepo urejenega središča kraja s cerkvijo, gostilno, gasilskim domom, lipo sredi vasi in še tolikimi drugimi stvarmi, ki razodevajo medsebojno povezanost ljudi in njihovo uspešnost iz tega. Zlasti pa je krščansko občestvo tisto, ki mora kazati na vzajemnost in medsebojno povezanost, saj smo kot božje ljudstvo že od vsega začetka skupnost, ki se imenuje Cerkev. Vidno znamenje prisotnosti Boga med nami že vse od prvih binkošti naprej. Zakramenti so vidna znamenja nevidne Božje milosti, in prvo tako znamenje ter okolje znotraj katerega smo nato deležni vseh sedmih zakramentov, je prav občestvo vseh vernih, ki mu rečemo preprosto Cerkev. V prvih časih poročajo apostolska dela in cerkveni očetje, je bila to resnično skupnost o kateri so tudi drugi govorili; Glejte kako se ljubijo med seboj. Opazili so jih in bili nad njimi navdušeni. Tudi danes nam je zaupana ista naloga, to seveda ne glede na to, da je Cerkev kot taka velikokrat napadena in osovražena. Morda prav zaradi tega, ker je v enotnosti močna. V teh dnevih nas beseda Jezusove velikoduhovniške molitve vabi, da bi bili eno, eno z njim in med seboj. Današnji dan misijona nam sporoča, da zunaj Cerkve, kjer nam Jezus naklanja tudi vseh sedem zakramentov na poti našega življenja ni zveličanja, kakor nikoli ni sreče v izolaciji in osamelosti.