Ko sem šibak

Govoriti o človekovi šibkosti ni ravno sodobno, danes v ospredje postavljamo močne, vplivne, prodorne, tiste z zvezami, informacijami in podobno. In vendar človekova veličina ni v njegovi moči, ta ima meje ter se slej ko prej konča in zlomi, če ne prej nas pred dejstvo postavi bolezen in smrt. Moramo torej v drugo smer. Naša resnična moč je v spoznanju naših omejenosti, šibkosti in pomanjkljivosti. Ko človek ve koliko zmore in ne sili preko ter se v ponižnosti sprijazni s tem je varen in preživi. Tudi gora objestneža hitro strese iz sebe. Pa ne gre za to da smo bojazljivci, temveč za trezno misel o nas samih, ki nismo popolni. To, kar storimo na tem človeškem nivoju pa je tisto, kar nas odpira k Bogu. Naš Bog v Jezusu Kristusu je Odrešenik, odrešenje za naše bivanje in moja naloga je, da mu to priznam, šele potem namreč lahko vstopi vame. Gasilci ne gasijo hiše, ki ne gori,ta ne potrebuje pomoči. Zato tudi Bog v nobenega popolnega ne more vstopiti, temveč ostaja zunaj. Morda niti ne toliko zaradi njegove zaprtosti, kakor veliko bolj zaradi njegove neresničnosti. Popoln, samozadosten in objesten človek je navidezen in lažen. Večkrat pomislim na to, kako bi zardeli v kakšni skupini, kjer bi v hipu vse vedeli drug o drugem, poznali vso našo notranjo bedo, hudobne misli in podobno. Razgubili bi se in si zaželeli, da se nikoli več ne srečamo. Tudi to je dejstvo našega bivanja in prav je, da se tega zavedamo in se s tem obvarujemo občutka popolnosti, zoper katerega nismo cepljeni. Problem sodobnega čase ni v tem da smo grešni, temveč veliko bolj v tem, da ni več greha . Gre za misel, ki ni resnična, ki je lažna in zavajajoča ter hromi naše medsebojne odnose, da postajajo topi. Spoznanje naše grešnosti je namreč milost, saj nas vzgaja k odprtosti pred Bogom in bližnjimi in krepi ljubezen. Greh prekinja prijateljski in ljubezenski odnos ter zavrača tistega, ki mi najbolj dobro hoče, mojega stvarnika in odrešenika. To prekinitev pa ponovno vzpostavlja odnos Boga do mene, ki me kot dobri oče vedno čaka in moj odgovor na njegovo pričakovanje, kar pomeni vzpostavitev prijateljstva in ljubezni med menoj in mojim Bogom. In moj odgovor, je pomembno, da si zapomnimo, brez mojega koraka me Bog v nič ne bo prisilil, saj ljubezen ne prenese prisile. Bog ne da ljubi, temveč je ljubezen in me torej ni odpisal,čaka name, na potezi pa sem jaz, da se mu odprem, zaupam, spovem. Današnji in jutrišnji dan misijona je namenjen prav temu, da bi ob misijonu in v teh predvelikonočnih dneh doživeli Božjo ljubezen in z njo resnično odrešenje. Za to pa nam ni potrebno veliko, le sestop iz svojega prav in ponižno odprtje naše notranjosti v zakramentu svete spovedi