V sožitju z vsemi

Petek je ob misijonih vedno dan sprave, sprave z Bogom in z bližnjimi, kar je nekako logično. Ves teden že premišljujemo različne skrivnosti naše vere, ki jih želimo povezovati z našim življenjem. Stopili smo ali pa še bomo, tudi k zakramentu Božjega usmiljenja, k spovedi in vse to se sedaj mora poznati tudi v naši zunanji drži. Dva razloga sta tukaj še posebej pomembna in sicer najprej dejstvo, da nam je Bog odpustil vse kar smo mu priznali in si tega seveda nismo zaslužili, temveč je to sad njegove neskončne ljubezni do mene, do človeka. Te sreče, ki je neizmerna, pa ne morem in ne smem ohranjati le zase, ker bo postala potem moja lastnina, lastnina pa vedno teži. Bistvo odrešenja je dar, dar pa ohranja svojo darovanjskost in s tem lepoto, ko se ne ustavi, ko se daruje naprej. Če torej odpuščanja, ki sem ga deležen po Božjem usmiljenju ne delim v medsebojnih odnosih, temveč ostanem le pri tem, da imam urejen odnos do Boga, sem vse zrušil. Poskrbel sem zase in nič več, kar pa je povsem nekaj drugega od tega kar dela Jezus, ki se najprej in predvsem daruje za druge. Če smo vzeli zares geslo misijona, Vincencijeve besede: Živeti Kristusa, da bomo mogli Kristusa prinašati drugim, se nam to ne sme zgoditi. Naše bivanje mora prerasti vse meje in zaživeti harmonijo z vsemi. Krščanski človek, če hoče opravičiti svoje ime, mora, če je potrebno, vedno in najprej odpuščati. Nam je odpuščeno, kako bi mi drugim ne odpustili. To je naloga in tudi sreča v čemer pa je že drugi razlog za odpuščanje. Iz prilike o usmiljenem Samarijanu nam Jezus jasno pokaže, kdo je moj bližnji. Gre za človeka, ki je v stiski. Stiske so sicer različne a zagotovo je ena najhujših prav sovraštvo, pa to ne za tistega, ki je sovraštva deležen, kakor veliko bolj za tistega, ki sovraži. V sovraštvu gre za notranjo razklanost in nemir, ki človeka načenja in ugonablja in iz česar se zlepa ne more izkopati sam. morda smo to kdaj v svoji notranjosti že začutili. Če ne pa vsaj v blažji obliki, ko smo na koga jezni in z njim preživljamo kakšen tihi dan ali teden. Kako težko je storiti prvi korak in spregovoriti. Kakor da se nam bo zrušilo vse dostojanstvo in vendar tako potrebujemo prekinitve takšnega nevzdržnega stanja. Pravo odrešenje je, ko komunikacija spet steče. Tu vidimo kaj dela sovraštvo in kako muči še posebej človeka, ki sovraži. Zaradi te notranje stiske, ki se nam lahko mimogrede zgodi je tudi pomembno, da znamo odpuščati. V tej luči tudi razumemo sicer zahtevne Jezusove besede, da mora naša ljubezen, naše odpuščanje tudi do sovražnikov, do tistih, ki nam slabo hočejo. Gre za ljudi, ki so v stiski, pesti jih sovraštvo in potrebni so usmiljenja. Dve stvari sta torej temeljni pri odpuščanju in vzpostavljanju sožitja povsod, kjer je bilo prekinjeno, naša obdarovanost z vedno novim odpuščanjem z Božje strani, in naša potreba po tem, ko sami kdaj pademo v skušnjavo sovraštva. Pri tem pa naj nam bo še nekaj pred očmi. Morda se nam kdaj zdi, zakaj moramo vedno mi biti tisti, ki odpuščamo, ki gremo k drugemu in to tudi takrat, ko nam je storil očitno krivico ter podobno. V takem razpoloženju hitro nato začnemo še verjeti ljudskemu reku, da je dobrota sirota, kdo pa nam bo namreč naša odpuščanja in razumevanja kdaj povrnil. Nevarna misel, ki ni resnična, dobrota nikoli ni sirota. Ste se kdaj vprašali, s kom v življenju ste največ skupaj. Morda še ne in morda niti ne veste za odgovor. S samim seboj namreč. In človek odpuščanja ter sožitja je v notranjosti miren, suveren, prijatelj s tistim, s katerim je največ skupaj, s samim seboj, kar je največ, kar se nam lahko zgodi. Dobrota torej ni sirota, odpuščanje pa je milost, ki gradi naše bivanje mirno in suvereno in ni čudno, da so ga ljudski misijoni v svoji zgodovini vedno tako zelo poudarjali in tudi to pot naj ne bo drugače.