Človek prihodnosti

Zakrament krsta nas vključi v občestvo vernih, v Cerkev kot božje ljudstvo. Osrednje dejanje krsta je oblitje z vodo z besedami: Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Takoj za tem pa je še obred maziljenja s sveto krizmo. Zanimivo dejanje za našo vero, ki mu posvečamo premalo pozornosti. Obred izhaja iz judovsko krščanske tradicije in sicer iz obreda maziljenja s sveto krizmo ljudi, ki so jih ustoličili ali zaznamovali za preroke ali kralje. Ponekod, kjer imajo rojalističen sistem, to počno še danes. S tem so ali še zaznamujejo suverenost kralja, podeljena mu je imuniteta, kot bi to bolje razumeli v sodobnem jeziku. Že s krstom torej nam je podeljena suverenost, pa ne v smislu zunanje nedotakljivosti, temveč z rojstvom za večnost našega bivanja. To se odraža na različne načine. Človek vere je človek, ki se mu nič ne neha, ki gre preprosto preko vsega, tudi preko temnih trenutkov svojega bivanja, saj veruje, da bo tudi drugače. To je temeljni razlog, da ne obupa, čeprav zunanje okoliščine lahko samo tako kažejo. Tukaj, se mi zdi, da je temeljni razlog, zakaj vsi totalitarni sistemi takoj ali pa v končni fazi nastopijo zoper vero in jo želijo v posameznikih uničiti. Le s tem namreč uničijo tudi posameznikovo suverenost in dobijo absolutno premoč. Sodobni liberalizem je tudi tak, ne prenese človekove vere in njegove iz te vere izvirajoče suverenosti, temveč hoče človeka lutko, da bo lahko manipuliral z njim. Ko Jezus v Getzemaniju stoji pred veliko nalogo, pred svojim trpljenjem, je tam kot Bog in kot človek. Ob misli, naj gre ta kelih mimo njega, ki bi jo lahko uresničil, saj je Bog, suvereno, svobodno privoli vanj in ga izpije do zadnje kaplje krvi. Iz tega njegovega popolnega dejanja se rodi tudi tako popolna in veličastna Velika noč, ki zmaga vse. V luči tega dogodka, ki je z božje strani storjen za vse nas, smo postali suvereni tudi vsi mi. Za nas se nič ne konča, tudi smrt se razblini v veri. Težko razumljive Pavlove besede, s katerimi se skoraj norčuje s smrtjo, ko ji pravi: Kje je tvoje želo. postanejo resničnost. Če imamo nekoga radi in se je zapisal v naše življenje, nam ga resnično nihče ne more vzeti, tudi smrt ne. Njena moč se razblini, saj je naša ljubezen v duhovni povezanosti celo močnejša od tiste v konkretnem sožitju z drugim. Že iz svoje narave spoznamo, kako prav ima Pavel, kako resnična je Jezusova zmaga nad smrtjo, kako dejanska je večnost človekovega življenja v Bogu. To je konkreten razlog za veselje, za nenehno praznovanje nedelje, ki se vedno znova ponavlja v našem življenju in nam govori o suverenosti našega bivanja. Kot ljudje vere gremo vedno naprej in ni ga trenutka, ko bi bilo treba obupati. Če je težko, bo bolje, bo še zdravje, bodo še duhovni poklici, bom prišel do svoje družine, bom zgradil dom, bom končal študij, bom našel svoje mesto v družbi, se bo umiril mladostnik in lahko bi našteval še dolgo, kar v neskončnost. Potrebno je le eno, potrpljenje, trenutno najmanj sodoben izraz, a mi kristjani ga imamo v svojem žargonu, več ko ga bo, bolj bomo neuničljivi. Nedelja nam to krepost utrjuje, zato je zanjo najlepši izraz ruski: Vaskresjenje. Naj nam tudi misijon, ki ga danes z nagovori končujemo in se začenja v našem življenju, pri tem pomaga. Če sodobni čas česa resnično potrebuje, je vere in potrpljenja, in to je sedaj naša naloga da z njo stopimo v jutrišnji, prvi dan v tednu.