Praznično na Brdu

Že tako praznični nedelji, ki ji rečemo Gospodov dan se je na tokrat v nedeljo 14. septembra pridružilo kar nekaj praznikov. Poleg žegnjanjske nedelje, smo v nedeljo 14. septembra na Brdu imeli še praznik povišanje svetega križa in sveto mašo zlatomašnika Cirila Oražma. Slednji je pred 50 leti kot duhovni pomočnik na začetku svoje duhovniške poti kot novomašnik pričel svojo pot pri pokojnemu župniku Vinku Lavriču. Mnogi od nas smo takrat svojo življenjsko pot komaj dodobra začeli, vendar priznati je treba, da je po tolikih letih še vedno vedrega duha bistrih misli in bujnih las, le barva odraža leta, čeprav sivina las ne pomeni vedno starost. V pozdravnem nagovoru je tokrat Andrej Burja zahvaljujoč arhivu svojih staršev našel skupno misel njegovega delovanja na Brdu. Tako na podarjeni sliki vidimo pokojnega župnika Lavriča, zlatomašnika in dekleta, ki so nosila kip Lurške Marije. V času , ko je bil on na Brdu je namreč potekala velika slovesnost ob 100 letnici prikazovanj v Lurdu, letos, prav na današnji dan poteka slovesnost, ki jo vodi sveti oče ob 150 letnici prikazovanj. V svojem duhovnem nagovoru občestvu, kar nekaj je bilo tistih mladenk in mladeničev iz začetka njegovega delovanja je omenil današnji praznik svetega križa in kako je križ največja prižnica na sveta, obenem je plug in vajeti božje ljubezni. Čeprav je križ razdelil ljudi na dva tabora spomnimo se kako je bilo z razbojnikoma, ko je tistemu, ki je obžalovan bila dan zarja velikonočnega veselja in drugemu tema vedno v njem najdemo skrivnost, čaščenje, globoko spoštljivost in ne nazadnje se ob pogledu Nanj, ki visi na križu orosijo oči še tako vase zaverovanemu človeku. Kajti Kdor ne vzame svojega križa in ne hodi za menoj ni ene vreden, le na križu ali ob križu najde kristjan svojo vrednost. Skupaj z zlatomašnikom sta somaševala še domači župnik Andrej Svete in duhovni pomočnik Ivan Povšnar. In na koncu svete maše, ko smo si podali roko in prejeli spominsko podobico pogled nanjo pove vse , geslo jubilanta je Vse premine, samo Bog ostane in kako to drži že več kot 2000 let in zakaj bi bila naša generacija nekaj posebnega. Mi bomo odšli čakat vstajenja On pa bo ostal, vendar le če bomo mi in naši zanamci tako želeli. Sledil je še drugi del, druženje ob bobu in dobrotah, ki so jih pripravile domače gospodinje, tokrat za spremembo zaradi mraza v župnišču in pogovori so kljub minulim letom stekli tako, kakor, da je bilo to še včeraj in so mnogi malce opešali, vsaj kar se zdravja tiče , vendar On je vsemogočen in pripeljal jih je tudi do tokratnega druženja. Če smo za uvodno pesem slišali zlatomašnik bod pozdravljen, smo mu na koncu zaželeli še Marijinega varstva in Božjega blagoslova in kakor je sam dejal, kadarkoli sem se obrnil na Marijo romarico sem bil vedno uslišan, upam, da bomo tudi mi in z njim praznovali njegov naslednji jubilej.