Romanje zakristanov-mežnarjev in mežnaric

V soboto 25 oktobra so se na romarsko pot v murskosoboško škofijo odpravili mežnarji in mežnarce ljubljanske nadškofije. Skupaj z animatorjem Markom Koširjem se je pisana druščina odpravila raziskovat utrip mlade škofije. Program obiska nove škofije smo zaupali Marku Koširju volan pa tokrat za spremembo ženski, saj nas je varno vodila in vozila po poteh Mateja Vidmar. Sicer smo vožnjo začeli in končali z molitvijo, nismo preskočili niti rožnega venca, saj smo še v mesecu rožnega venca in tudi zapeli smo, seveda vsak po svojih močeh. Ob krajših postankih za kavico se razume in, da si pretegnemo kosti smo prispeli do našega prvega cilja Murske sobote, kjer nas sprejme g. škof Marjan Turnšek. Spregovori nam o sicer kratki zgodovini škofije in nam predstavi tudi svoj pogled naprej. Sledi obisk stolnice in njene zanimive arhitekture, katere glavne smernice so začrtali madžari in zato tudi tako zanimiv stil zgradbe. Po sveti maši, med katero imamo priložnost opraviti tudi spravo med nami in Bogom, ki jo daruje Marko Košir za vse pokojne mežnarje in mežnarice, nas popeljejo še v stari del cerkve, kjer si ogledamo še drugo plat madžarske arhitekture. Seznanijo nas tudi z predlogi obnove in prav zanimivo bo čez čas obiskati stolno cerkev. Zunaj nas pričakajo domače dobrote, ki so jih deležni tudi gostje , ki pripravljajo mladinsko glasbeno sveto mašo Pesem tisočerih zvonov. Ura v zvoniku odbije poldne čas za molitev in kosilo in kako je teknilo , ne samo kosilo tudi sproščen pogovor o tegobah in lepotah poklica. Hrana se še dobro ni polegla, ko že hitimo v Bogojino , znano Plečnikovo cerkev, ki ji mojster arhitekture vdihne duha vere in domačnosti, le obiskovalci bi potrebovali sem ter tja kdaj tudi priročnik o lepem vedenju potarna malce župnik dr. Stanislav zver. Vendar si kljub obilici dela vzame čas in nam razloži nastanek cerkve in utrip v župniji. Seveda je tudi v Bogojini vse manj mladih in vse več starejših, kar se pozna v posameznih veroučnih razredih. Sledi presenečenje, ki ga pripravijo prijatelji radia Ognjišče, saj nam pripravijo pravo popotnico, ki jo z veseljem odpremo na poti nazaj domov. Še skupinska fotografija in beseda pozdrava in še hitimo v največje romarsko središče Turnišče. Množica mladih in z njihova zbranost, daje slutiti, da se nekaj duhovnega dogaja, da res, je Jezusova straža ima tu svoj molitveni shod. Mi se odpravimo najprej v staro cerkev, kjer nam domači župnik razloži zgodovino cerkve in romarskega kraj. Navdihne nas število vernikov, ki prihajajo za praznike na ta sveti kraj in zato se v molitvi in petju pridružimo mladim, ki v novi cerkvi prepevajo in molijo. Po molitvi nas domači župnik pokriža in blagoslovi, tako kakor vernike na vsakem njihovem romarskem prihodu k Mariji. Mladi potrebujejo poleg duhovnega okrepčila tudi hrano, zato pokukamo tudi v kuhinjo, da ugotovimo, kaj bo zvečer na krožnikih. Po vonju in dobrotah sodeč iz Turnišče ne bodo odšli lačni tako in drugače. Pot nas vodi do Velike Polane, kjer nam domači župnik najprej predstavi domačo cerkev in utrip v njej nato pa se odpravimo še na grob mučenca Daniela Halasa, kjer skupaj zmolimo za pokoj duše. Pred župniščem se že zbirajo mladi za večerno molitev, mi pa si hitimo ogledati še spominsko sobo Daniela Halasa in notranjost župnišča, kjer nas po poznani prekmurski prijaznosti tudi tu pogostijo. Mrak se je že spustil na prostrane prekmurske ravnice, ko smo se pripeljali na parkirni prostor pred mogočno cerkvijo v Odrancih. Lepoto cerkve tokrat poudari še razsvetlitev in, če nebi bilo hladneje kakor v ljubljanskem koncu bi človek kar stal in občudoval lepoto stvarstva. Vseeno si na povabilo župnika ogledamo tudi notranjost cerkve, ki tako kakor zunanjost pusti pri posamezniku poseben vtis. Že oblika cerkve same, notranja poslikava, orgle, ki imajo v spodjem delu igralnik, piščali in ostalo pa nadstropje višje naredijo na obiskovalca,najsi bo neveren ali veren poseben vtis in mi nismo bili nobena izjema. Cerkev zgrajena v času, ki ji niso bili najbolj naklonjeni, nesreča, povezana z izgradnjo lete, vse to v Božjo čast in salvo. Čudna so pota Gospodova in tu lahko del teh poti vidimo osebno. Prisluhnemo razlagam posameznih poslikav in se ozremo na vsako sliko posebej, kaj pomeni slika za oltarjem, si vsak lahko predstavlja po svoje, in to je čar umetnikovega dela. Še nakup spominskega kovanca, ki ima svojo ceno in bo čez leta vreden še veliko več , čeprav je že danes pravo bogastvo, bogastvo ljudi, ki smo jih spoznavali tisto soboto mežnarji in mežnarice ljubljanske nadškofije. Dragim prijateljem v prekmurju kar po vaše : Bog plati- hvala.