Revija odraslih pevskih zborov iz župnij domžalske dekanije

Sončno nedeljsko popoldne so se na najvišje ležeči župniji domžalske dekanije zbrali pevci in pevke odraslih zborov, da tokrat v cerkvi Karmelske Matere božje zapojejo Bogu in zavetnikom župnij v čast. Majhna župnija Češnjice leži na nadmorski višini 720 metrov in razdeljena med dve občini in sicer Lukovico in Kamnik, vendar to faranov, ki jih je nekje okoli 210 ne ovira preveč. Tako kakor so skupaj stopili na 33 navadno nedeljo, tako stopijo večkrat in dobro sodelovanje se še kako pozna tudi na razcvetu župnije. Saj so v preteklem letu obnovili 1838 leta zgrajene in postavljene orgle in tudi okolica cerkve je lepo urejena in vzdrževan, za kar gre verjetno zahvala vsem faranom. Na tokratni reviji je 14 zborov, ki so se udeležili revije najprej zapeli pesem posvečeno farnemu zavetniku in še eno pesem. Ker letos mineva 130 let od rojstva Vinka Vodopivca in Franca Kimovca so zbori zapeli še eno izmed pesmi avtorjev , ki se jih spominjamo z revijo. Uvodni pozdrav in nagovor je pripadal domačemu župniku nato pa nas je čez celoten koncert vodil Dejan Burkeljca, ki je predstavil vsak zbor in zborovodjo ali zborovodkinjo. Kod prvi je tisto malce treme prebil domači mešani pevski zbor pod vodstvom zborovodja in organista Matjaža Pestotnika, ki se pojavi še pod isto vlogo pri mešanem pevskem zboru župnije Blagovica. Najštevilčnejša zasedba pevcev in pevk je prišla iz najmlajše župnije v dekaniji župnije sv. Jožefa iz Vira in sicer ženski pevski zbor pod vodstvom Simone Hrovat in mešani pevski zbor pod vodstvom Petre Starbek, le organist je vedno isti in sicer Boštjan Černe. Z dvema zboroma so na revijo prišli tudi iz župnije Brdo in sicer iz Brda MPZ Brdo pod taktirko Lojzeta Pezdirca za orglami Damjana Bukor in MPD iz Šentvida pod taktirko Matevža in Špele Kink tokrat za orglami Tomaž Pirnat, ki je kar nekajkrat takole vskočil v pomoč drugim zborom. Še en družinski zbor bi lahko zapisali MPZ Marije Vnebovzete iz Domžal pod vodstvom Ksenije Kozjek za orglami Janez Kozjek. Zborovodja Andrej Levec in Organistka Ana Kiršnar sta pripeljala zbor iz Mengša. Ihan se je tudi tokrat želel predstaviti z dvema zboroma in sicer obema ženskima zboroma. Jutro, ki mu igra Natalija Šnajder in vodi Majda Hribar in drugemu ženskemu zboru župnije sv. Jurija Simona Sušnik, vendar so pevke slednjega zaradi bolezni ostale doma. Priznati moram, da z leti takole opaziš, da koga ni in tokrat sem pri zboroma iz Ihana pogrešal pomoč iz samostanskih zidov. Franc Banko ima na skrbi zbor sv Florjana iz Trzina, Alojz Štefan poleg MPZ sv Martina iz Moravč še moški pevski zbor. Iz župnije Dob so pod taktirko Janeza Osredkarja prišli pevci in pevke ,vendar v majšem številu kakor smo bili vajeni do sedaj, da se le niso ustrašili majhnosti cerkve. Predstavil se nam je še MPZ župnije sv. Marjete iz Radomelj z zborovodkinjo Veroniko Šarec. In na koncu so zbori skupno zapeli še tri pesmi pod dirigentsko palico Tomaža Pirnata in za orglami Boštjan Černe. Čeprav še ni izrekel zadnjo besedo, saj se pripravlja že na naslednjo revijo in obilico dela v svoji župniji nam je na koncu vseeno namenil nekaj besed še dekanijski animator za glasbo, Jože Tomšič iz Vira. Poleg zahvale domačinom, za odlično pripravljeno revijo, je vsem pevcem zaželel tudi prijetno praznovanje zavetnice sv. Cecilije, ki goduje 22. novembra in jih obenem povabil , da skupaj zapojejo še na pokopališču. Odzval se je namreč na željo domžalskih pevcev in pevk, ki so zaželeli njihovemu dolgoletnemu župniku Francu Balohu, ki je bil župnik tudi na Češnjicah zapeti pesem Tebi želim moj Bog. In prav lepo je bilo prisluhniti pesmi in pisani množici, ki se je takole spomnila na samo pokojnih duhovnikov ampak tudi ostalih, ki so našli svoj mir na tem pokopališču. In takoj mi pride na misel pregovor, ki sicer ni iz naših logov in pravi, ko poje, zlo ne misli in še res je tako. Vendar se s tem naše druženje še ni končalo,. Čeprav se je sonce počasi začelo skrivati za gorami in je v dolino že prišla megla. Težko je iti od prijaznih domačinov in bogato obloženih miz, vendar slovo mora priti enkrat in takrat, ko je najlepše je treba iti in smo odšli, v mrzlo in temačno dolino z mislijo sem pa še pridemo kdaj. V prijetno vasico pod cerkvijo Karmelske Matere božje med prijetne ljudi nas mogoče še kdaj zapelje pot, saj smo spoznali nove kraje, kar je tudi namen revije, ki se zato seli iz župnije v župnijo.

Vinko Vodopivec 1878-1952 Dr. Franc Kimovec 1878-1964