Ariela, mala morska deklica

Za lažje razumevanje objave tega prispevka, se je potrebno odpraviti v daljni Peru na misijon Pucara, kjer deluje s. Andreja Godnič uršulinka rojena 6. avgusta 1971. Od septembra 2008 deluje v Peruju in o svojem delu, življenju in ljudeh na misijonu je povedala sledeče: Kraj Pucara leži 3400m visoko v perujskih gorah, kjer se večino prebivalstva preživlja s kmetijstvom. Delajo na njivah, malce premožnejši imajo živino (ovce, osle, krave zelo redki konje), svoje pridelke prodajajo na tržnici v Sapallangi in Huancuyu.. Zaposleni se običajno v slednji mesti preselijo, kajti v Pucari živijo le tisti, ki so ali profesorji ali delavci. Njihove njive so visoko v bregovih in delo poteka ob tem, da je zemlja skopa in suha ročno. Njihovo življenje je vse prej kakor z rožicami postlano in navajeni dela v nemogočih razmerah so pravi garači, ki ne nazadnje ljubijo svoj kraj. Za 1 evro, ki je 4,20 solov se lahko kupi 2 kg krompirja, 3 zvezki ali 10 svinčnikov, 1 kg riža ali eno majčko. Drugače imajo v Pucari elektriko in vodo v domovih, kar je prava redkost. Poleg naštetega imajo še telefonsko govorilnico in tri prostore z računalniki z dostopom do interneta. Uporaba mobilnih telefonov je sila podobna naši, saj je tako pri nas kakor pri njih signal zelo slab. Le 10 % družin lahko privošči svojim otrokom šolanje, vse ostale družine imajo le za vsakdanje preživetje. Ali kakor bi rekli po naše živijo od danes do jutri. Ker ni sredstev, beri denarja ni zdravstvenega zavarovanja, ni popravila zob in zobozdravnika obiščejo samo za puljenje zob. Šolstvo je podobno na vseh misijonskih postojankah, kjer delujejo naši misijonarji in misijonarke, osnovne in srednje šole ki so državne so kvalitetno zelo slabe in vendar morajo tudi tam plačevati tako kakor v privatnih Izobraževalnih zavodih. V družinah je veliko nasilja in alkoholizma in otroci morajo pasti živino namesto hoditi v šolo. Skupnost uršulink v kateri živi ima to srečo, da sta v njej dve upokojenki , med njimi tudi s. Erika, kije zdravnica in prejema bistveno boljšo pokojnino kakor drugače in je tudi redni prihodek skupnosti. Drugi prihodki so donacije iz Nemčije, Poljske in mogoče kdaj tudi Slovenije, vendar te donacije niso redne. V zaupanju v Božjo previdnost in dobroto ljudi v domovini se nadejajo, da bodo svoje poslanstvo uspešno vršile še lep čas. Za več informacij poglejte na http://solideo2008.blogspot.com . In sedaj k bistvu tokratne predstave Ariela, mala morska deklica Kulturno izobraževalnega društva Limbar, ki so jo uprizorili mlajši igralci tega društva . Igro Hansa Christiana Andersena, v kateri se prepleta ples, petje in veselje so odigrali večkrat in izkupiček sobotne predstave 31. januarja namenili s Andreji Godnič v Peruju. Dobrodelnost je lepa čednost in , če jo pričnemo gojiti že od malih nog je toliko lepše. Tako kakor je v igri ljubezen premagal vse ovire, je mladim ljubeznivo srce pokazalo na solidarnost do pomoči potrebnim, čeprav v daljnem Peruju , da bi le bilo takšnih mladih in njihovih mentorjev še več. Naj tokratne pisanje zaključim z eno izmed misli vzeto iz gradiva Misijonskega središča Slovenije, ki po svojih močeh skrbi za pomoč našim misijonarjem in misijonarkam po svetu: Naše veselje za srečo drugih in tega je bilo v soboto v Kulturnem domu v Moravčah obilo.