Razstava Most do ljudi Drago Jerman

Le lučaj proč od cerkve Marije vnebovzete, v nekdanji mežnariji in kasneje ljudski šoli, prebiva družina Jermanovih, ki tvori večino prebivalcev kraja Brdo pri Lukovici, ki pa zaživi v jutranjih urah, ko se na pot proti hramu učenosti podajo učenci iz Črnega grabna. Poleg cerkve in Čebelarskega centra Slovenije jena Brdu najbolj poznana graščina v kateri je prebival pisatelj Janko Kersnik. V hiši kjer prebivajo Jermanovi se je 21. junija 1891 rodil učitelju na Brdu France Marolt. Glasbo je študiral na Dunaju. Že od mladosti je bil vnet zbiratelj in zapisovalec ljudskih pesmi. Posebej se je posvetil domači folklori. Pozneje je postal vodja Glasbeno narodopisnega inštituta pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani. Bil je vnet kulturni delavec, zborovodja in znamenit dirigent akademskega pevskega zbora. Napisal je Pevsko vadnico (leta 1925). Leta 1930 je izdal Petnajst slovenskih ljudskih pesmi. Poleg glasbenih del je napisal tudi vrsto strokovnih člankov. Umrl je 7. aprila 1951 v Ljubljani. Se pravi, da je hiša že od nekdaj zbirališče kulturnikov in umetnikov. Mogoče je to tudi vplivalo na mladega Dragota,ki n sliši že od svojega rojstva , vendar je uspešno končal šolanje in z vestnim delom črkoslikarja v Sap-u zaslužil tudi pokojnino. Njegova ljubezen je slikanje in največkrat svojo temo najde kar v okolici gradu ali cerkve. Kakor je na otvoritvi njegove razstave v Steklenem atriju Mestne hiše v Ljubljani poudaril prof Janez Šter, ima Drago svoj značilen likovni jezik, ki si ga je z leti izoblikoval in je značilen prav zanj. Poleg grajske arhitekture je njemu najljubša tudi cerkvena, naj si bo kot celota ali detajl kakor je okno , vrata. Na tokratni razstavi poleg gradu in cerkve , se podamo na pogled , kakor ga vidi slikar na obrežje Ljubljanice, preko Šuštarskega mostu do Zlate ladjice, Robbovega vodnjaka na njemu najljubše kraje, Brdo, Krašnja, sp Prapreče in k ohranjanju stare stavbne dediščine, pa čeprav samo na platnih. Njegove slike, ki nastajajo v različnih tehnikah od tuša, krede, akvarela ali oljni najdemo na stenah mnogih znanih ljudi in manj znanih, kajti kaj je lepšega kakor nekomu, ki je od doma že mnogo let podariti sliko njegove in naše cerkve, naj si bo farna ali podružnične. Če nas navduši lepota slik, ki ima nek čar so nas tokrat na otvoritvi navdušila tudi gluha dekleta iz skupine Solze, ki so nam zapele , vendar ne običajno ampak v znakovnem jeziku, da smo jih razumeli tako slišeči kakor ljudje iz sveta tišine. Bilo je res nekaj, kar si bomo zapomnili in ne samo mi tudi tisti, ki so prikrajšani za poslušanje melodij. Družina Jerman je član Mestnega društva gluhih in besedico navdušenja, da imajo v vrsti takšnega umetnika je povedal predsednik Saša Lukič. Spregovoril nam je tudi avtor, vendar namesto njega veliko o njem povedo obiskovalcu slike, še več pa nam pove misel ki pravi takole: Prijaznost je jezik , ki ga slišijo gluhi in berejo slepi, da bi bilo te prijaznosti na pretek tudi v današnjem času, kajti tudi gluhi so enakopravni, žal največkrat samo na papirju. Dragu Jermanu, Marjanu in Tončki se ob tem trenutku zahvaljujem za vse njegove drobne pozornosti , ko nas razveseli z sliko vstajenske procesije ali kakšno drugo, ker si vzamejo čas in znajo poklepetati tudi z ljudmi, ki ne živijo v svetu tišine in ne obvladajo kretanja, vendar se z njimi enostavno lahko pogovarjajo, hvala Vam.