Zlata poroka Maksimiljana in Marije Kovač iz Vira

Pred 50 leti je pred oltar cerkve sv. Martina stopilo 5 parov po petdesetih letih plodnega in uspešnega zakona je žal praznoval zlato poroko samo en zakonski par. Tako sta v soboto, ravno na obletnico njune poroke, Maksimiljan in Marija Kovač ponovno stopila pred oltar njima tako ljube cerkve. Skupaj z sorodniki, prijatelji in znanci sta za naslednjih 50 let Bogu in drug drugemu obljubile zvestobo v dobrem in hudem. Njuno življenjsko pot je orisala v narodno nošo oblečena in nasmejana Marija Juhant, ter ob tem nanizala kar nekaj zanimivih podatkov, tudi o tem kako je Gašprnkov ata iz Krtine sinu Maksimiljanu podaril žago, ki ga je zaznamovala za vse življenje. Kako je znanje sprejemal pri Vrečarju, ki je bil zelo dober mojster, kakor je Maks, tako ga kličejo prijatelji izjavil kasneje. Koliko cerkev krasijo njegova dela in o njuni skupni ljubezni poleg otrok in vnukov. Že več kot 55 let olepšujeta oblečena v narodno nošo različne prireditve in slovesnosti in obljubila sta, da še nekaj naslednjih desetletij zagotovo. V svojem nagovoru je župnik Slavko Judež slavljencema povedal: Pred 50 leti je bilo marsikaj drugače, tudi ni bilo drugače, saj vaju je tako kakor danes ljubezen pripeljala pred tabernakelj, da obnovita obljube izrečene na tem mestu pred 50 leti. Mladostna ljubezen eden do drugega in do Boga tudi po 50 letih ni minila, lahko bi rekli, da se je iz leta v leto krepila in rasla. Svoj nagovor v katerem je najti besede hvaležnosti za podarjeno zakonsko zvezo je zaključil z besedami modrejšega sv. Pavla katerega leto končujemo: Če je Bog za nas, kdo je zoper nas. In Bog je zagotovo z njima, saj je tistega davnega 6. junija 1559 pred oltar cerkve sv. Martina poklical njiju, ki ju je na skupini pot popeljalo druženje na božji poti na Skaručno in to s kolesom, ki je takrat ko ni treba imelo defekt, ali pa je to usoda. In tako je Maks popeljal Miciko pred oltar in v gvantu, ki ga je imel na sebi takrat, jo je popeljal še na zlato poroko. Ja, so bili pa tista leta sila veliki problemi z prevozom, saj je bilo takrat v Domžalah bore malo avtomobilov. Takole iz spomina jih je naštel, seveda skupaj z lastniki le šest in glede na poznavanje zgodovine, bi bilo dobro še kaj zapisati, da se ohrani našim zanamcem. Sicer pa bomo že sedaj z šestimi avtomobili v Domžalah izvali obilico smeha, vendar časi so bili takrat drugačni. Že 55 let sta zvesta tudi narodni noši in kar oči se jima zarosijo, ko pričneta pripovedovati o tem, da mlade oblačenje v oblačila naših dedkov in babic ne zanima preveč, ampak mogoče bo pa le kdaj boljše. Še marsikaj izvem med pogovorom, za katerega se moram kar malce potrudit, saj veste kako je z upokojenci nikoli ni pravega časa, o njuni zvestobi verskem tedniku Družini in o tem kaj počne sedaj, ko so sinovi prevzeli njegovo delo. Pa ga takoj žena popravi, ja tako je če 50 let živiš skupaj vse ve o tebi, da tako ne more biti niti malo na miru, da ustvarja skupaj z vnuki in še in še. Se pa v njunem domu na Viru pozna, da imajo mizarja pri hiši in rek o tem, da je kovačeva kobila vedno bosa tu ne velja. S posebnim spoštovanjem pa Maks govori o svojem mojstru Vrečarju, pri katerem se je učil in mnogo naučil, seveda znanje prenesel tudi na naslednike in o tem kako je k mojstru zahajal tudi Plečnik, vendar o tem kdaj drugič, pri kakšni novi okrogli obletnici, saj bo hitro čas okoli, le naj ju Bog tako kakor do sedaj spremlja še naprej. Vsem , ki zahajate v cerkve v bližnji in daljni okolici pa le nasvet ozrite se malce naokoli, na oltarje, spovednice , klopi in mogoče zasledite delo, ki izžareva ljubezen in spoštovanje do Boga , lesa in dela samega, delček življenjske poti Maksa in Mici Kovač, saj veste za uspešnim moškim vedno stoji ženska, kaj hočemo, kar je res je res. Mladim v premislek pa mogoče tole, odpravite se na romarsko pot peš ali s kolesom, mogoče tam najdete svojega princa ali princesko iz sanj in na iščite jih peko mobitelov in drugih sodobnih sredstev, bodite kul in posnemajte Maksa in Mici in mogoče čez 50 let poročamo tudi o vaši obletnici poroke.