Slovesnost farnega žegnanja

Posebno slovesno je bilo to nedeljo na Brdu v cerkvi Device Marije Vnebovzete, saj smo skupaj praznovali že 254. obletnico posvetitve župnijske cerkve in obenem obhajali zlato mašo nekdanjega kaplana na Brdu zlatomašnika Antona Hostnika. Minilo je 50. let, ko je k tedanjemu župniku g. Vinku Lavriču kot nedeljski pomočnik prišel zlatomašnik in teh dni se prav dobro spominja, kljub svojim ne preveč rosnim letom. Slavnostno pesem Zlatomašnik bod pozdravljen je tokrat pod vodstvom Lojzeta Pezdirca zašel mešani pevski zbor in s tem tudi prihod mašnikov v cerkev. Sledil je pozdrav predstavnika ŽPS in občestva, ki je slavljencu po tolikih letih zaželel dobrodošlico in naj se počuti ponovno med nami kakor doma. Ob tem je zlatomašnik omenil, da se je poleg tega, da smo se spremenili farani, leta ne prizanesejo nobenemu vendarle polepšala naša cerkev, ki danes praznuje in da je to znak , da lepo skrbimo zanjo. Tokratni nagovor je imel Ivan Povšnar za katerega bi dejali, da je zasedel mesto zlatomašnika, saj opravlja delo nedeljskega pomočnika. Spregovoriti o tem kaj je duhovnik zlatomašniku je malce smešno, vendar je nagovor namenjen vsem zato le nekaj izhodišč. Duhovnik je učitelj besede, kar pomeni, da v Jezusovem imenu uči božje ljudstvo. Pri svojem poučevanju duhovnik zajema iz treh virov, ki so med seboj povezani in ustvarjajo celoto, to je iz Svetega pisma, iz izročila Cerkve in iz Cerkvenega učiteljstva. Duhovnik je služabnik zakramentov , ki se začno že pri krstu in višino doživijo v darovanju, ko je sveta maša dejanje Kristusa in Cerkve za zveličanje vsega sveta. Ali kakor je dejal Janez Vianney: Dobri duhovnik, ji je pastir po Božjem srcu je največji zaklad, ki ga dobri Bog lahko da župniji, je eden od najbolj dragocenih darov božjega usmiljenja. (CD 126,6), ter: Pustite župnijo dvajset let brez duhovnika in ljudje bodo častili živali! (CD 126,7)še nekaj besed je namenil odnosu med farani in župniki, ki jih lahko strnem v en sam samcat stavek, da ko nam gre dobro pozabimo na Boga, ko pa malce zaškriplje naj bo tako ali drugače pa bi radi imeli ob sebi poleg domačega župnika vsaj še škofa, če ravno nadškof in papež nimata časa. Duhovnik je voditelj občestva , kajti duhovnik mora ljudi voditi k Bogu in to je umetnost vseh umetnosti. Obenem mora zajeziti človekovega duha in ga dvigati v višavo. Prisluhniti mora Bogu in ljudi voditi k Njemu, to je k večnemu zveličanju. Na koncu nagovora je omenil še pot , ki je vodila Antona Hostnika iz župnije v župnijo. Iz Brda se je kot kaplan mudil v Metliki in Smledniku, kjer je postal župnijski upravitelj in soupravitelj župnije Trboje nato in Velike Doline v Šentjurij pri Grosupljem, kjer je še sedaj. Poleg tega nam je natresel tudi nekaj osebnih podatkov in sicer, da se je slavljenec rodil 29. junija 1929 v Podrojah , da je služil vojsko v Kraljevu in Čačku in, da je svojo novo mašo pel 29. junija leta 1959. Prošnjam za vse potrebe smo tokrat še posebno priporočili našega slavljenca in vse pokojne dušne pastirje. Po končani sveti maši je spregovoril še domači župnik in slavljencu predal simbolično darilo, ki naj ga spominja na kraje, kjer je začel svojo duhovniško pot . Seveda je spregovoril tudi slavljenec, ki se še prav dobro spominja dni, ko je pri g. Lavriču pričel svoje službovanje. Poleg posameznikov Štirnove Katrce in Andrejčka, ki je skrbel za krašenje in to tako, da so kipi zaradi obilnega krašenja stegovali vratove, da so videli ven se je spomnil svojih šolskih let v Ljubljani in koliko se je na Brdu naučil. Vesel je bil , da je smel skupaj z nami na tak župnijski praznik darovati sveto mašo in, da bo z veseljem še prišel, če ga le še povabimo. Po končani sveti maši je sledil ofer, kjer smo tudi z stiskom rok čestitali zlatomašniku in bili na dvorišču pred cerkvijo deležni boba kakor se za žegnanje spodobi. Zlatomašnik se je v župnišču srečal še z ključarji, pevci in člani ŽPS, kjer je ob prigrizku in kapljici pogovor stekel o tem in onem , tudi o tem koga je krstil med zbranimi.