Zahvalna nedelja - nedelja zakonskih jubilantov

Tudi letošnjo zahvalno nedeljo smo na Brdu praznovali, kot nedeljo zakonskih jubilantov, kakor že nekaj let zapored. Priprave nanjo so se pričele že nekaj dni prej , ko je domači župnik jubilante z vabilom povabil k sveti maši in so članice Karitas pričele z vnetim pripravljanjem pogostitve prisotnih jubilantov. In vendar smo na zahvalno nedeljo prišli se Bogu ne samo zahvalit, ampak tudi prisluhniti, kaj nam sporoča preko duhovnikov in se mu priporočiti, da skupno zakonsko pot , včasih prežeto z križi in težavami blagoslavlja še v naprej. Če smo pri prvi sveti maši prisluhnili besedam, ki jih je v nagovor za zahvalno nedeljo napisal škof Jurij Bizjak in so zelo zgovorne za današnji čas, nas je pri drugi sveti maši nagovoril mag. Klemen Svetelj. Za uvod v svet mašo je zbrane jubilante nagovoril eden izmed jubilantov in jim zaželel, tako kakor vsi naslednji govorniki zaželel veliko spoštovanja in medsebojne ljubezni in Božjega blagoslova, tistim pa, ki so odšli iz domače Brdske župnije pa, dobrodošli ponovno doma. Svoj tokratni nagovor je Klemen Svetelj strnil z mislimi, da povsod po Sloveniji na današnjo nedeljo prinašajo pred oltar kruh, vino in druge kmečke pridelke, da se Bogu zahvalijo za obilen ali pa malce manj obilen dar. Tu na Brdu pa poleg vseh pridelkov stojita še prstana, ki poudarjata ljubezen dveh, ki sta si jo medsebojno obljubila pred Njim pred 10, 20, 25, 30, 40 ali 50 leti. Ozirajoč se nazaj je bilo časa za delo, sprostitev in Boga včasih veliko več, danes si nikoli več, ali le v izjemnih primerih vzamemo čas in poklepetamo po sveti maši s sosedi, prijatelji znanci, medtem, ko je bilo to nekaj deset let nazaj to popolnoma naravno. Naj njegov nagovor končam z njegovim stavkom: Več kakor imaš, manj imaš za druge. Naj si bo to denarja ali časa. Slovesno sveto mašo smo zaključili z zapeto Zahvalno pesmijo in pesmijo zvonov. Preden pa smo skupaj odšli proti župnišču, smo prisluhnili še besedam enega izmed jubilantov, ki se je zahvalil v imenu jubilantom domačemu župniku Andreju Svete, ki trenutno, počasi okreva in mu še kako prav pride kakšen Očenaš, duhovniku Klemenu in vsem, ki so polepšali slovesnost. Zaradi dežja smo tokrat fotografiranje opravili kar v cerkvi nato pa odšli v župnišče, kjer smo prejeli spominsko darilce, nato pa v medsebojnem pogovoru z obema duhovnikoma in z ostalimi zakonskimi jubilanti ostali še dolgo zatem, ko sta duhovnika odšla na zasluženo kosilo. Še hvala sodelavkam Karitas in fotka za spomin pred oltarjem in potem hajd na skupno kosilo, priložnost za ponovno druženje pride za nekatere že čez pet let, za nekatere pa šele čez 10.