Romanje zakristanov ljubljanske nadškofije
Le redki so tisti, če ob tem seveda ne upoštevam njihovih prvih predpostavljenih- duhovnikov, ki njihovo delo spoštujejo cenijo in vedo kako je brez njih. Čedalje več je župnij, ki jih nimajo in čedalje več jih je v katerih njihovo delo opravljajo ženske, da to so zakristani. Malce bolj domače nam zveni beseda mežnar in ravno ti iz ljubljanske škofije so v soboto 21. novembra poromali novo nastalo novomeško škofijo. Tokrat se je škofijskemu animatorju Marku Koširju, ki je romanje pripravil in ga poimenoval Po Baragovih poteh, na koncu pa smo mu dodali še ime po prejšnjih župnijah našega animatorja pridružilo lepo število mežnarjev iz različnih krajev ljubljanske nadškofije. Pot nas je izpred cerkve v Šentvidu vodila na sončno dolenjsko in iz meglene Ljubljane smo svojo romarsko pot začeli z molitvijo, ki smo jo prekinili v Grosuplju, kjer so se nam pridružili še nekateri mežnarji. Ogled cerkve v Trebnem je bila tudi prva postaja na naši romarski poti. Tako kakor povsod so nas tudi tu sprejeli z odprtimi rokami in nam z ponosom razkazali domačo cerkev in spregovorili o utripu v njej. Pot nas je nato vodila k in v romarsko cerkev Matere božje na Zaplazu, kjer smo imeli sveto mašo pri kateri nam je spregovoril Marko Košir o cerkvi, njeni zgodovini in v njeni novi vlogi v novomeški župniji nam je spregovoril Marcos Japelj, ki je njeno zgodovino in nastanek božje poti začel z letom 1800, ko so postavili prvo zidano kapelico, ki jo vsa leta do danes ohranja pristna vera, saj če ima človek v sebi vero vedno znova lahko upa, zato je romarska pot še danes pot preprostih kmečkih in delavnih ljudi. Cerkve je svetla in prostorna tako, da v njej najdemo duha sproščenosti in veselja, ki nas navdihne za delo v naslednjih dneh. Naslednja postaja je bila Žužemberk, kjer smo se poleg duhovne hrane, naužili tudi telesne in ponovno spoznavali znamenitosti cerkvenih objektov, ki so tu doživljali težke čase skupaj z duhovniki. Da je bilo tu življenje v tistih časih res hudo pričajo spomeniki nasproti cerkve, s katerih še danes malce mračno gledajo oči tistih, ki pridejo na proslavo k njim proti cerkvi razrednemu sovražniku številka ena. Kako po Baragovi poti, če ne obiščeš krajev, ki so globoko povezani z njim, rojstno hišo in cerkve, kjer je bil krščen in tudi tu smo se ustavili in se pogovorili z župnikom v Dobrniču, ki pravi, da je pri njih še nič dober, mi pa tokrat tega reka nismo preverjali ampak smo se odpeljali dalje proti našemu naslednjemu cilju na Ajdovec, kjer je v podružnični cerkvi v vasi Veliki Lipovec rojen Janez Frančišek Gnidovec. Tudi tu se srečamo z župnikom, o zgodovini cerkve, ki spada med mlajše in o kateri nam je spregovoril sodelavec v župniji. In že nas pot vodi v središče novomeške škofije Novo mesto- Rudolfswert, ki se ponaša z bogato zgodovino, kakor tudi cerkev, ki se nahaja na vrhu Kapiteljskega grička. Tokrat nas je sprejel Silvester Fabijan in nas popeljal z besedami skozi zgodovino cerkve in kraja, obenem pa se nam zahvalil za delo , ki ga opravljamo. Spomnimo se, da je prvo srečanje v takratni škofiji organiziral prav on in mu je toliko bolj drago, da so se naša druženja obdržala. Seveda smo besedico dve spregovorili tudi z tukajšnjo mežnarico. Še besedo dve z sestrama Judito in Lidijo in že je treba na pot v Šentjernej, kjer nas sprejme kaplan in nam postreže z ne cvičkom ampak osnovnimi podatki v cerkvi, ki je svečano okrašena zaradi jutranje slovesnosti zaobljub ene izmed sester, njeni gradnji in širitvi, številu veroučencev, ki zelo zgodaj začnejo z veroukom, o urejenem župnišču in o utripu v župniji. Sledi še okrepčilo v bližnjem gostišču in nato pot domov, ki je minila sproščenem duhu v zahvali Bogu za lep dan, o pogovoru o tem kaj se v posameznih župnijah dogaja na področju duhovne oskrbe in ostalih aktivnosti in o tem kam prihodnje leto na naše skupno druženje, z željo, da se nam pridružijo še mežnarji in mežnarce, ki so tokrat ostali doma.