Blagoslov vitražev v cerkvi sv. Katarine v Rafolčah

Če je o božjem služabniku nadškofu Antonu Vovku poznano marsikaj,. Mnogi se spomnijo dobro organiziranega požiga, ki je bil nanj kot višek nasilja in obenem verjetno poskus po normah zakonodaje tudi naklepnega umora v Novem mestu, če ne drugega dobrega o njem. In vendar je z njim povezano še nekaj ločnic, kamor vsekakor sodi njegovo rojstvo v isti sobi, kakor rojstvo njegovega zelo poznanega prastrica Franceta Prešerna. Opis njegove življenjske poti in dela smo tokrat dobili vsi, ki smo v nedeljo bili pri sveti maši in blagoslovu dveh vitražev v cerkvi sv. Katarine v Rafolčah. Poleg opisa nadškofa Antona Vovka je bila na drugi strani opisana pot rojaka Alojzija Lojzeta Breznika po domače Dolenčevega iz Rafolč. Če bi se njegova pot končala, tako kakor jo je načrtoval z Božjo pomočjo potem, bi ob velikem številu duhovnih poklicev v tej podružnici dodali še eno. Žal je bila usoda drugačna in nikoli ni končal študija bogoslovja, je pa okusil vse sladkosti Njega, ki ga je neizmerno ljubil in mu služil do zadnjega. Njegova življenjska pot je povezana z velikimi imeni, saj je njegov prastric Anton Breznik avtor slovite slovnice. Njegov opis je lepo podal Alojz rebula, ki pravi, da Je bil Alojz Breznik ni bil bojevnik za ideale takratnih časov, ampak že ves predan stvari kraljestva, ki ni od tega sveta. Rojaki iz Rafolč so se obema velikima možema oddolžili z upodobitvijo na vitraže v prezbiteriju cerkve sv. Katarine v Rafolčah. Slednje je pri sveti maši na nedeljo sv Katarine blagoslovil domačin duhovnik Janez Bernot ob prisotnosti duhovnikov Andreja Svete domačega župnika, Igorja Dolinška in Janeza Gerčar duhovnikov domačinov. Tokrat je v nagovoru Janez Gerčar spregovoril o Kristusu kot kralju, ki ga je potrebno razumeti in doumeti. O pastirju, ki skrbi za svoje ovce in se veseli, ko najde izgubljeno ovco, o našem sodelovanju in vključevanju v njegovo kraljestvo in o potih, ki nas vse vodijo k istemu cilju k Njemu, ki je naša luč in rešitev. Po blagoslovu smo se zadržali še na dvorišču pred cerkvijo, kjer smo ob dobrotah domačih gospodinj in čaju poklepetali tudi s še živečimi sorodniki pokojnega Alojzija Breznika in se še v tišini ustavili z molitvijo ob vitražih v prezbiteriju.