Peš romanje

Sem ter tja le vse ne gre tako kakor bi moralo iti in tako smo letošnje peš romanje zaradi obiska sv. Miklavža prestavili na tretjo adventno nedeljo. Mrzlo in vetrovno nedeljsko popoldne je pred kapelico zamolčanim žrtvam na Brdu privabilo nekaj nad 50 romarjev, ki so se odpravili na peš romanje proti Zlatemu polju in ga končali v kapeli Lurške Matere božje. na poti so se nam pridružili še nekateri, tako, da smo številčnejši prispeli do konca naše romarske poti. Poleg tega, da smo se pri vsakem znamenju ustavili in poleg ostalega zmolili še eno desetko rožnega venca , smo bili deležni pri Zajčevem znamenju tudi okrepčila, da nam je pot naprej lažje šla od nog. Še sreča, da smo zavili z glavne ceste in se ustavili za molitev, ki jo je tokrat vodila kar domača hči. Pot smo nadaljevali proti vasici in se ustavili še pri vaškem znamenju, ter tam zmolili tako kakor pri ostalih znamenjih, le na vozila smo morali paziti. Sicer pa je bilo za varnost otrok in ostalih udeležencev lepo poskrbljeno z veliko zavestjo samih udeležencev in z pomočjo starejših romarjev, ki so pazili na mlajše. Čeprav smo kapelo zagledali že mnogo prej je bilo potrebno prehoditi še zajeten kos poti do našega skupnega cilja. Če so na poti vlogo duhovnika prevzeli laiki je tokrat molitev vodil kar župnik Andrej Svete in ob prepevanju in molitvah smo zaključili romarsko pot, vendar samo duhovno, na povabilo župnika in prijaznih zlatopoljskih gospodinj smo se podali še v sobo našega rojaka misijonarja Francija Pavliča in bili deležni bogate telesne oskrbe. Za vsak okus se je našlo nekaj in tako so prišle kalorije porabljene na poti nazaj in še kakšna poleg. Tema se je spustila na Zlato polje, ko smo se postavljali z obljubo, da pridemo še kdaj zagotovo pa na naslednje peš romanje.