Adventno srečanje starejših in bolehnih župljanov

Vsakoletno srečanje starejših in bolnih na Brdo sicer pripravi maloštevilna zasedba članov Karitas in vendar je iz leta v leto srečanje nekaj posebnega, ko se zberejo starejše generacije, ko prisluhnemo obujanju njihovim spominom in ko skupaj darujemo sveto mašo. Letošnje leto nam je ponovno obogatil našo duhovno plat najprej z sveto spovedjo , nato še z mislimi pri sveti maši duhovni pomočnik Ivan Povšnar. V tokratnem nagovoru se je povrnil v leto 1953, ko so na glavni železniški postaji v Chichagu v Ameriki čakali na prihod Nobelovega nagrajenca za mir. Pričakala ga je velika množica novinarjev, fotografov, snemalcev, predstavnikov oblasti in članov različnih organizacij ob veliki množici ostalih ljudi. Po zvočnikih so javili, kje in iz katerega vagona bo izstopil in je prišel mož visoke in močnejše postave, bujnih las, košatih brkov in vsi zbrani so zaploskali in se mu približali, da mu sežejo v roke. Zaradi visoke postave je na drugi strani opazil staro črnko, ki se je mučila z prenašanjem težkega kovčka. Zbrane je poprosil za trenutek odsotnosti se napotil do starke, ki je bila poleg tega še črnka z lahkoto poprijel za kovček in ga odnesel do vlaka, ji pomagal na vlak in ji dal v roke kovček, ji zaželel srečno vožnjo in odšel smejoč do govorniškega odra. Oprostite, ker ste morali malo počakati je dejal zbrani množici, ki mu je začela glasno ploskati in to kdo je bil ta človek, ki je prejel nagrado za mir v letu 1952. Misijonar v Afriki Albert Schweitzer, glasbenik, teolog, pisatelj, raziskovalec na prvem mestu pa misijonar, ki je tudi umrl kot misijonar v Afriki. In kakšen je bil odziv na njegovo dejanje je bilo znano pri prebiranju časnikov naslednji dan, odmevni naslovi kakor : Včeraj popoldne sem v Chichagu prvič videl hodečo pridigo. Misijonar je z svojo gesto povedal pridigo o kateri so vsi pisali in govorili, pridigo brez besed , samo z zgledom. In takšno pridigo brez besed je izvršila tudi sveta Božja Mati Marija, saj je tudi ona odšla k stari sorodnici Elizabeti , kjer je ostala nekako tri mesece. In vendar današnji človek raje prisluhne vsemu drugemu, kakor pričevalcem. Svoje misli je zaključil z temi besedami: Drage stare mame in stari ati, tete in strici, vdove in vdovci tudi vaše poslanstvo je ,da ste za svojo družino, za svoje otroke, za svoje vnuke in za druge ljudi hodeča pridiga, ki govori in uči kaj je prav in kaj je dobro in to brez besed. Z božjim blagoslovom bomo zagotovo uspešni pri našem delu skupaj mi in Vi. Seveda so prisluhnili še čestitki , ki jo je izrekel predstavnik Karitas Brdo Zlato polje predvsem v želji, da se ponovno srečajo vsi skupaj na naslednjem druženju za Veliko noč. Zbranim je bližajoče se praznike poleg duhovnega pomočnika, ki je to storil že v nagovoru izrekel tudi domači župnik Andrej Svete in jih povabil ,da se po sveti maši zadržijo še v medsebojnem pogovoru ob priložnostni pogostitvi. In kako resno so vzeli te besede, saj se nikomur ni mudilo domov , čeprav je noč že legla na Brdo. Z darilom, ki ga je pripravila župnijska Karitas in majhno popotnico, kakor se dejali, če jim slučajno sladkor pade so se napotili proti domu pričakujoč rojstvo našega Odrešenika in naslednjega vabila na skupno druženje.