Svetovni dan bolnikov

Značilnost duženja pred Lurško votlino je poleg molitve in zaupanja v Boga ljudsko petje in tudi mi smo pričeli z tisto Zvonovi zvonijo €Ś premilo pojo, častijo preblaženo lurško Gospo. Ave, ave, ave Marija! Oziraj se lurška Marija na nas, veselo prepevamo tebi na glas....Nadaljevali z sveto mašo in jo zaključili z litanijami in prepevanjem. NAmesto nagovora smo tokrat prisluhnili vsebini pisama ob svetovnem dnevu bolnikov in, ker tako domači, kakor papežev nagovori bolne in zdrave, si lahko preberete oba. V mraku smo počasi odhajali v dolino in se še zadnjič preko valov radia Ognjišče združili z romarji, ki so bili v Lurdu. Oni na mestu prikazovanj, mi z mesta srečanja z Bogom v globoki veri, da z Marijino pomočjo najdemo svoj notranji mir.

Pismo ob 18. svetovnem dnevu bolnikov Dragi bratje in sestre. Letos obhajamo na praznik Lurške Matere Božje, 11. februarja že 18. svetovni dan bolnikov. Vodilo ali geslo letošnjega svetovnega dneva bolnikov je: Cerkev v službi ljubezni trpečim.

V letošnjem letu, ki je tudi leto duhovnikov in leto Evharistije, saj se pripravljamo na vseslovenski evharistični kongres, obhajamo srebrno €“ petindvajsetletnico Papeškega sveta za pastoralo zdravja. Njegovo poslanstvo je nadaljevanje misijonskega poslanstva Cerkve v služenju bolnim in trpečim v apostolatu usmiljenja. Predsednik Papeškega sveta za pastoralo zdravja je podal osrednjo misel, da je ob bolniku duhovnik podoba Kristusa. Po zakramentih Cerkve, še posebej po spovedi, bolniškem maziljenju in evharistiji, podeljenih po duhovnikih, Kristus bolnikom odpira pot ozdravljenja. Po duhovniku, ki je ob bolniku, Kristus, ki odpušča, prijema roko bolnika in govori: Jaz sem vstajenje in življenje; kdor vame veruje bo živel, tudi če umrje, kdor veruje v mene, ne umrje na veke. V tej zvezi spodbuja vse verne, posebej bolne in trpeče k velikodušnemu žrtvovanju molitev in trpljenja za duhovnike, da bodo zmogli z karitativnim delovanjem prinašati Kristusa zdravnika telesa in duha. Prav tako spodbuja, da bi v molitvi rožnega venca prosili za svetost duhovnikov. Posebej naj se jih v molitvi spominjajo na prve četrtke in prve petke v mesecu, pri češčenju svetega Rešnjega Telesa in pri sveti maši.

Ne smemo pozabiti, da letos mineva tudi petindvajset let od Apostolskega pisma O odrešenjskem trpljenju, ki ga je napisal papež Janez Pavel II.. S potrpežljivim sprejemanjem trpljenja, posebno še ob koncu svojega življenja, je pokojni papež dal zgovoren zgled, ko je v pismu zapisal: Na križu visi človekov Odrešenik, Mož bolečin, ki je vzel nase fizično in moralno trpljenje ljudi vseh časov, zato da moremo najti v ljubezni odrešilni pomen svojega trpljenja in veljavne odgovore na vsa svoja vprašanja. Cerkev vidi v trpečih bratih in sestrah številne osebe z nadnaravno Kristusovo močjo. Skrivnostno združen s Kristusom, postane človek, ki trpi z ljubeznijo in voljno predanostjo Božji volji, živa daritev za rešitev sveta, pravi pokojni papež Janez Pavel II. v svojem pismu. Tako bolečina, sprejeta z vero, postane vrata, da vstopimo v skrivnost Jezusovega odrešilnega trpljenja in da dospemo z Njim v mir in srečo njegovega vstajenja. Nato nadaljuje: čim bolj ogroža človeka greh, čim težje so strukture greha, ki jih nosi v sebi današnji svet, tem večja je zgovornost, ki jo ima v sebi človeško trpljenje. In toliko bolj čuti Cerkev potrebo, zatekati se k vrednosti človeškega trpljenja za rešitev sveta. Iz skrivnosti Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja črpa človeško trpljenje smisel in polnost luči. V apostolskem pismu O odrešenjskem trpljenju ima Božji služabnik Janez Pavel II. o tem jasne besede: Človeško trpljenje €“ tako je zapisal €“ je doseglo svoj vrhunec v Kristusovem trpljenju. Istočasno je stopilo v popolnoma novo razsežnost in v nov red: povezalo se je z ljubeznijo€Ś, s tisto ljubeznijo, ki ustvarja dobro, ko ga izpelje tudi iz zla, izpelje ga s pomočjo trpljenja, tako kakor je najvišje dobro odrešenja sveta izšlo iz Kristusovega križa, iz katerega nenehno jemlje svojo usmeritev. Kristusov križ je postal izvir, iz katerega vrejo reke žive vode.

Ob današnjem osemnajstem svetovnem dnevu bolnikov, nas nagovarja tudi Poslanica svetega očeta Benedikta XVI.. V poslanici sveti oče nagovarja: Vsi, ki težje občutite breme križa€Ś vi, ki jokate€Ś vi, ki ste v bolečini neznani, opogumite se: vi ste ljubljenci Božjega kraljestva, kraljestva upanja, sreče in življenja, ste bratje trpečega Kristusa in z njim, če hočete, rešujete svet. Iz srca se zahvaljujem osebam, ki vsak dan opravljajo služenje bolnim in trpečim, in sicer tako, da bo apostolat Božjega usmiljenja, ki se mu posvečajo, vedno bolj odgovarjal novim zahtevam. V tem letu duhovnikov je moja misel posebej usmerjena k vam, dragi duhovniki, 'služabniki bolnikov', znamenje in orodje Kristusovega sočutja, ki mora doseči vsakega človeka, zaznamovanega s trpljenjem. Vabim vas, dragi duhovniki, da si ne prizanašate, ko jim dajete skrb in tolažbo. Čas, ki ga prebijete ob preizkušanem človeku, se razodeva rodoviten v milosti za vse druge razsežnosti pastorale. Končno se obračam na vas, dragi bolniki, in vas prosim, da molite in da darujete svoje trpljenje za duhovnike, zato da bi mogli ostati zvesti svojemu poklicu in da bi bilo njihovo služenje bogato duhovnih sadov v korist celotni Cerkvi.

Po Jezusovem zgledu je vsak kristjan poklican, da v različnih in vedno novih okoliščinah podoživlja priliko o usmiljenem Samarijanu, ki je prišel do človeka, katerega so roparji pustili napol mrtvega na robu poti. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Naslednji dan je vzel dva denarja, ju dal gostilničarju in rekel: €şPoskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.€š (Lk 10,33-35) Na koncu prilike pravi Jezus: Pojdi in ti delaj prav tako! (Lk 10,37) S temi besedami se obrača tudi na nas. Spodbuja nas, da se sklonimo nad telesne in duhovne rane tolikih naših bratov in sester, ki jih srečujemo na cestah sveta; pomaga nam razumeti, da z Božjo milostjo, sprejeto in živeto v vsakdanjem življenju, izkušnja bolezni in trpljenja lahko postane šola upanja.

Kot sem zatrdil v okrožnici Rešeni v upanju, pravi papež Benedikt XVI.: V resnici človeka ne ozdravlja izogibanje trpljenju, beg pred trpljenjem, marveč sposobnost trpljenje sprejeti in v njem zoreti, v njem najti smisel po zedinjenju s Kristusom, ki je trpel z neskončno ljubeznijo.

Jožef Poje, bolniški kaplan

Papeževa poslanica za svetovni dan bolnikov 2010

Ob letošnjem XVIII. svetovnem dnevu bolnikov, ki ga bomo obhajali 11. februarja 2010, na god Lurške Matere Božje, je sveti oče Benedik XVII. napisal poslanico v kateri se spominja tudi 25. letnice ustanovitve Papeškega sveta za pastoralo zdravja.

Dragi bratje in sestre!

Prihodnjega 11. februarja, na bogoslužni spomin Lurške Matere Božje bomo v vatikanski baziliki obhajali 18. svetovni dan bolnikov. Posrečeno sovpadanje s 25. obletnico ustanovitve Papeškega sveta za pastoralo zdravja daje še nov razlog, da se Bogu zahvaljujemo za doslej prehojeno pot na področju pastorale zdravja.

Z vsakoletnim Svetovnim dnevom bolnikov ima Cerkev dejansko namen napraviti cerkveno skupnost v njenih najtanjših žilah občutljivo za pomembnost pastoralnega služenja v prostranem svetu zdravja, to je služenja, ki je bistveni del njenega poslanstva, saj se vpisuje v brazdo samega Kristusovega odrešilnega poslanstva. Kristus, božji Zdravnik je hodil iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo (Apd 10,38). Iz skrivnosti njegovega trpljenja, smrti in vstajenja črpa človeško trpljenje smisel in polnost luči. Božji služabnik Janez Pavel II. v svojem apostolskem pismu O odrešenjskem trpljenju zelo jasno pove: Človeško trpljenje je doseglo svoj vrhunec v Kristusovem trpljenju. Hkrati je stopilo v popolnoma novo razsežnost in v nov red: povezalo se je z ljubeznijo€Ś, s tisto ljubeznijo, ki ustvarja dobro, ko ga izpelje tudi iz zla, izpelje ga s pomočjo trpljenja, tako kakor je najvišje dobro odrešenja sveta izšlo iz Kristusovega križa, iz katerega nenehno jemlje svojo usmeritev. Kristusov križ je postal izvir, iz katerega vrejo reke žive vode (št. 18).

Gospod Jezus se je pri zadnji večerji, preden se je vrnil k Očetu, sklonil, da je umil apostolom noge. Tako je prehitel najvišje dejanje ljubezni na križu. S tem dejanjem je povabil svoje učence, naj si prisvojijo njegovo logiko ljubezni, ki se daruje predvsem najmanjšim in najpotrebnejšim (prim. Jn 13,12-17). Po njegovem zgledu je vsak kristjan poklican, da v različnih in vedno novih okoliščinah podoživlja priliko o usmiljenem Samarijanu, ki je prišel do človeka, katerega so roparji pustili ranjenega in napol mrtvega ob poti. Ko ga je zagledal, se mu je v srce zasmilil. Stopil je k njemu, vlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Naslednji dan je vzel dva denarja, ju dal gostilničarju in rekel: €şPoskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil€š (Lk 10,33-35). Na koncu prilike Jezus reče: Pojdi in ti delaj prav tako! (Lk 10,37) S temi besedami se obrača tudi na nas. Spodbuja nas, da se sklonimo nad telesne in duhovne rane tolikih naših bratov in sester, ki jih srečujemo na cestah sveta; pomaga nam razumeti, da z Božjo milostjo, sprejeto in živeto v vsakdanjem življenju, izkušnja bolezni in trpljenja lahko postane šola upanja. V svoji okrožnici Rešeni v upanju sem zapisal, da človeka ne ozdravlja izogibanje trpljenju, ne beg pred trpljenjem, marveč sposobnost trpljenje sprejeti in v njem zoreti, v njem najti smisel po zedinjenju s Kristusom, ki je trpel z neskončno ljubeznijo (št. 37). Že drugi vatikanski cerkveni koncil je opozoril na važno nalogo Cerkve, da se briga za človeško trpljenje. V dogmatični konstituciji o Cerkvi Luč narodov beremo: Kristusa je poslal Oče zato, €şda bi oznanil blagovest ubogim, €Ś ozdravil nje, ki so potrtega srca€š (Lk 4,18), da bi €şpoiskal in zveličal, kar je izgubljenega€š (Lk 19,10). Podobno Cerkev obdaja z ljubeznijo vse tiste, ki jih tare človeška slabost, še več, v ubogih in trpečih spoznava podobo svojega ustanovitelja, ubogega in trpečega; zato si prizadeva za lajšanje njihove bede in želi služiti Kristusu v njih (C 8). To človekoljubno in duhovno delovanje cerkvene skupnosti se je skozi stoletja izražalo v mnogoštevilnih oblikah in zdravstvenih strukturah in ustanovah. Tukaj bi hotel spomniti na tiste, ki jih neposredno upravljajo škofije, in na one, ki so se rodile iz velikodušnosti raznih verskih zavodov. Gre za dragoceno 'premoženje', ki odgovarja dejstvu, da Cerkev potrebuje organizacijo kot predpostavko za urejeno občestveno služenje (Okrožnica Bog je ljubezen, 20). Ustanovitev Papeškega sveta za pastoralo zdravja pred petindvajsetimi leti pripada takšni vnemi Cerkve za svet zdravja. Nujno mi je dostaviti, da se v sedanjem zgodovinsko-kulturnem trenutku še bolj zaznava zahteva po pazljivi in razvejani cerkveni prisotnosti ob bolnikih, kakor tudi prisotnosti v družbi, prisotnosti, ki je zmožna na učinkovit način sporočati o evangeljskih vrednotah za varstvo človeškega življenja na vseh stopnjah, od njegovega spočetja do njegovega naravnega konca.

Tukaj bi hotel povzeti Poslanico ubogim, bolnim in vsem trpečim, ki so jo koncilski očetje na koncu drugega vatikanskega koncila namenili svetu: Vi vsi, ki težo križa huje občutite, €Ś vi, ki jokate, €Ś vi, nepoznani trpini, opogumite se. Vi imate prostor v božjem kraljestvu, ki je kraljestvo upanja, sreče in življenja! Vi ste bratje trpečega Kristusa: in, če le hočete, skupno z njim rešujete svet (Poslanica Ubogim, bolnim in trpečim; Koncilski odloki, str. 681s). Iz srca se zahvaljujem osebam, ki vsak dan opravljajo služenje bolnim in trpečim, in sicer tako, da bo apostolat Božjega usmiljenja, ki se mu posvečajo, vedno bolj ustrezal novim zahtevam (Janez Pavel II., apostolska konstitucija Dobri pastir, čl. 152).

V tem letu duhovnikov je moja misel posebej usmerjena k vam, dragi duhovniki, 'služabniki bolnikov', znamenje in orodje Kristusovega sočutja, ki mora doseči vsakega človeka, zaznamovanega s trpljenjem. Vabim vas, dragi duhovniki, da si ne prizanašate, ko jim dajete skrb in tolažbo. Čas, ki ga prebijete ob preskušanem človeku, se razodeva rodoviten v milosti za vse druge razsežnosti pastorale. Končno se obračam na vas, dragi bolniki, in vas prosim, da molite in da darujete svoje trpljenje za duhovnike, zato da bi mogli ostati zvesti svojemu poklicu in da bi bilo njihovo služenje bogato duhovnih sadov v korist celotni Cerkvi. S takšnimi čustvi prosim, naj pride nad bolnike kakor tudi nad tiste, ki jim pomagajo, materinsko varstvo Marije, ki jo kličemo Zdravje bolnikov. Iz srca vam podeljujem apostolski blagoslov.

V Vatikanu, 22. novembra 2009, na praznik Gospoda Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva.

Papež Benedikt XVI.