Ogled Torinskega prta

Tudi za naše tokratno romanje, ki smo ga skupaj z skupino vernikov iz Kosez pričeli z sveto mašo v njihovi cerkvi se moramo poleg duhovnih vodij Igorju Dolinšku, Andreju Svete in Pavle Novak je pripravila agencija Trud in nam poleg organizacije potovanja in ogleda Torinskega prta, ponudila še veliko zahvaljujoč tudi vodičema Mihi in Igorju. Mi iz Brda smo na pot morali kreniti malce bolj v jutranjih urah, da smo se pridružili romarjem iz Kosez pri sveti maši v njihovi domači cerkvi in se pred odhodom na dolgo a zanimivo, duhovno bogato pot še malce poigrali v njihovih prostorih. A čas nas je preganjal in že smo se napotili proti cilju našega romanja za prvi dan, baziliki sv. Antona v Padovi, ki so jo zgradili kot nagrobno cerkev po njegovi smrti. Seveda z občasnimi postanki, tudi za sprejem še nekaj romarjev se pripeljemo do Padove, kjer nas pot vodi v cerkev, k Antonu Padovanskem, kjer smo se v njegovi baziliki (Basilica di Sant€™Antonio), ki je med najbolj obiskanimi božjimi potmi v Italiji , priporočili njemu, ki je zavetnik za izgubljene stvari, zavetnik zaljubljencev, zakoncev, žensk in otrok, revežev, popotnikov, pekov in rudarjev; je priprošnjik za srečen porod, proti neplodnosti, vročici; boleznim živine, brodolomu in proti vojnim stiskam. Sledil je še ogled znamenitosti bazilike in prostorov okoli nje, ter ne nazadnje tudi čas za nakup spominkov, tudi kruhka sv Antona. Po duhovnem delu sledi še ogled mesta in njegovih znamenitosti, ki jih je toliko, da se jih še zapomniti ni možno vseh, še sreča, da včasih fotografije povedo veliko več. Ob tem samo ideja za turistične vodiče. Zadevica verjetno nebi stal ne vem koliko le malce časa in dober kopirni stroj in vse zanimivosti spraviti na list ali dva papirja in jih razdeliti med romarje, ali turiste in oni bi si samo označili , kje so vse bili in bi bilo veliko lažje tako za njih, kakor njihove stranke. Tako pa si človek ne zapomni vse, da bi si zapisal ti ne pride na kraj pameti in še časa zmanjkuje, ko vse skupaj spravljaš na papir in urejaš misli si že daleč proč in pol pozabiš pol se pa ne spomniš več. In vendar, smo si ogledali tudi nekaj zanimivosti med njimi rimska arena (Arena Romana), kapela družine Scrovegni (Cappella degli Scrovegni), ki jo krasijo čudovite Giottove freske, avguštinska cerkev (Chiesa degli Eremitani), bazilika svete Justine (Basilica di Santa Giustina) in znamenita kavarna CaffĂ Pedrocchi, nekatere prav od blizu , nekatere med vožnjo. Poleg vseh znamenitosti smo si vzeli čas in se po krajšem sprehodu ustavili v zanimivi cerkvi , kjer je deloval prav poseben mož, ne preveč telesno visok in vendar je bil in bo velik mož. V cerkvi blaženega patra Leopolda Mandiča, ki je nam zelo blizu, saj je rojen v Hercegnovem v Daalmaciji. Tu v njegovi cerkvi v prostorih, kjer je deloval še sedaj deluje neka sila, ki daje neki notranji mir in spokoj in tudi pesem, ki smo jo zapeli v cerkvi je zvenela drugače, kakor v domači cerkvi. In , da nebi slučajno kdo pomislil, da smo se motili pri petju, kje pa le vse je nekako drugače, duhovno bogato , napojeno še z njegovim duhom. Še slika dve za slovo in že hitimo proti avtobusu, nato pa proti našemu končnemu cilju za prvi dan romanja večerji in postelji. V jutru drugega romarskega dne smo se ozirali proti nebu, da nam slučajno dež in veter ne pokvarita lepote spominov prvega romarskega dne. Molitev nas spremlja v prve kilometre vožnje proti Torinu, da si v živo po desetih letih ogledamo Turinski prt v katerega naj bi bilo zavito Jezusovo telo. Globoke znanstvene razprave o prtu je le z nekaj besedami podkrepil eden izmed vernikov, ki so prišli na ogled: Važna je naša vera, vera v Njega. Odlična organizacija in še več mir spokojnost in molitve v različnih jezikih so stalnica ogledov prta, ki ga je obiskalo že nešteto vernikov. Seveda so med njimi tudi neverniki, predvsem predstavniki medijev, ki pa v njem iščejo le senzacijo. Ogled zaključimo z sprehodom po okolici stolnice. Pot nas vodi do našega naslednjega cilja samostana v mestu Pavia, kjer imamo v čudoviti in slavni kartuziji Certosa di Pavia, ki skupaj s samostansko cerkvijo predstavlja vrhunec lombardske renesančne arhitekture in umetnosti sveto mašo. Po samostanu, ki je bil zgrajen leta 1452 in stoji na nekdanjem lovišču Viscontijevih, ter je poln umetnin. Nas na ogled bogate notranjosti bazilike, delo umetnikov Lombarda in Mantega, ter samostanskih poslopij s križnim hodnikom in značilnimi hišicami menihov kartuzijanov popelje eden izmed menihov, ki delujejo v kartuziji. Samostanska cerkev je nastala na prehodu iz gotike v renesanso zato je prava zakladnica kiparstva, rezbarstva in slikarstva. Med umetninami izstopajo grobovi nekaterih milanskih vojvod in bogato okrašen kor, kjer intarzije, slikarije in druga oprema, usvarjajo izjemno celoto. In kaj si je zaželel naš vodič po zakladih duhovne in zgodovinske poti samostana. Pesem ja prav sem zapisal , videl je , da nismo kakor množica turistov, i prihaja v samostan ampak, da smo pravi romarji in si je zaželel, da mu zapojemo eno pesem. In je odmevalo v širnih prostorih cerkve besedilo pesmi veš o Marija in je tokrat naša pesem ponesla patra proti Njemu , saj je z zaprtimi očmi prisluhnil pesmi in čeprav jo ni razumel je vedel o čem poje. Še prosti ogled samostanke okolice in pot nas počasi vodi proti domu, polni globokih vtisov, ki so jih na nas pustili dogodki, ki smo jih doživeli skupaj z našimi novimi prijatelji. In vendar se moramo za odlično romanje zahvaliti Njemu, ki nas je spremljal ves čas romanja, našim duhovnim skrbnikom, našim šoferjem in vodičem in še Družini, ki nam je bila z svojo izdajo knjige Misli, molitve, življenje Sveti Anton Padovanski v veliko pomoč pri spoznavanju življenja tega svetnika na naši romarski poti.