Prvo sveto obhajilo

Čeprav je od prvega obhajila v naši župniji minilo že nekaj dni ,celo tednov, saj bomo kmalu že pri koncu meseca maja in šmarnic, prvo obhajilo pa je bilo na čudovito nedeljo 9. maja. Malce bolj učena razlaga pravi: Jezus sam je veliko pozornosti namenil otrokom in skrbi zanje. Zato je Cerkev prav v obdobje otroštva uvrstila tudi praznik prejema prvega svetega obhajila. Čeprav je sveto obhajilo, oziroma evharistija, zakrament, ki ga prejemamo pogosto, je krščanska tradicija naredila iz prvega svetega obhajila poseben praznični trenutek. In ta praznični trenutek je za naših 33 prvoobhajancev bil v nedeljo, ko so prvič smeli prejeti Jezusa v svoje srce. Kakšni so bili pogovori o tem kakšna je hostija nam je nazorno v zahvali gospodu župniku Andreju Svete in katehistinji Mariji Juteršek povedal eden od staršev . Seveda pa so bila poleg tega tudi vprašanja staršem , ali se bosta tudi vidva pripravila z mano na to prvo srečanje in šla tudi vidva k spovedi in podobno. In vendar smo doživeli lepo nedeljo in to ne samo z vremenom ampak tudi v notranjosti, predvsem teh mladih, ki so smeli prvič prejeti Jezusa. In navajeni, da nas župnik vsako leto preseneti z nagovorom tudi letos ni bilo nič drugače tokrat nas je presenetil z mavrico. Ja prav ste prebrali mavrico, tisto piano mavrico polno barv, ki se v polkrogu vije na nebu in na koncu katere je lonec poln zlatnikov. Zlatniki so bili in te so prejeli prvoobhajanci in ne samo zlatnike še veliko več , barve pa so bile takole razporejene in opisane. Zakaj nebi tudi Vi prisluhnili besedam barve in se mogoče za trenutek podali na našo slovesnost. Prinašamo rumeno barvo mavrice Spominja nas na sonce. Ko se sončna svetloba lomi v vodnih kapljah, zasije mavrica. Podoba zato , da se hoče Božja luč lomiti v nas, da bi zasvetili v tem večkrat brezbarvnem svetu. Prinašamo vijolično barvo mavrice. Spoznali smo jo pri spovedi v vijolični štoli duhovnika. Kdor bi se rad obrnil k Božjemu soncu, ta se mora najprej spreobrniti in se odpovedati hudemu-kakor pri krstu. Rdeča barva mavrice nas lahko spominja na ogenj. Kruh, ki ga bomo darovali, je moral skozi vročino peči .Pšenično zrno je postalo klas. Zrna v klasu si se zmlela c moko. Moka je postala kruh. In kruh na oltarju se bo spremenil v Kristusovo telo. Prinašamo oranžno barvo. Je barva veselega pričakovanja: tega praznika se 33 prvoobhajancev veseli že nekaj tednov. Zadnje dni je v nas nepopisno pričakovanje. Da ga lahko praznujemo tako lepo , se zahvaljujemo Bogu in staršem. Modra barva pomeni zvestobo. Našemu prijatelju Jezusu bi bili radi zvesti- tudi po tem dnevu. Starše, brate in sestre ter botre prosimo , da bi nam pri tem pomagali. Prinašamo še temnejšo modro barvo. Ta modra barva nas spominja na vero. Zaupanje v Jezusa je most, ki ne najbolj nosilen. Ta nas more nekoč prepeljati tudi preko končnega mostu- brezna smrti. Prinašamo zadnjo barvo mavrice:zelena je barva upanja. Upajmo, da se svet ne bo pogreznil v nov vesoljni potop. Zaupajmo, da smo v Jezusu povezani z Bogom. On nas drži in varuje.

Mavrica ima sedem barv. Ko stoji v oblakih kot svetleč lok, nas spominja na zavezo med Bogom in ljudmi. Je znamenje sprave med nebom in zemljo. Mavrica je bila v Jezusu obnovljena. Ta zaveza obstaja na vekomaj.

Kdor hoče sprejeti sveto obhajilo, mora biti pripravljen na spravo. Le tako nas more Jezus povezati z Bogom in ljudmi. Zato stoji mavrica pred kruhom in vinom kot svetleče znamenje: povabljeni smo k obedu in spravi.

In spravili smo se med seboj in Bogom in z veseljem v srcu , tako kakor prvoobhajanci prejeli Jezusa v svoje srce, v nedeljo na slovesnost prvega svetega obhajila in potem do konca naše življenjske poti na zemlji. Kajti On nam daje moč, On je tudi tisti, ki nam daje mir v najbolj nemirnih trenutkih in posveti v naše srce takrat, ko je najbolj temno.

Sveto mašo smo končali z že v uvodu napisanimi besedami zahvale in se po blagoslovu napotili v župnišče, kjer smo se skupaj pri obedu , kakor Jezus z apostoli še enkrat zahvalili Bogu za čudovit dan, ki nam ga je dal.