Likovna kolonija

Ena izmed redkih lepih sobot v mesecu maju je bila tudi sobota 22. maja, ko so se v Mekinjah na tokrat že peti likovni koloniji zbrali slikarji iz različnih krajev in različnih tehnik in tokrat na platno, ali papir kulturno in sakralno dediščino kraja. Obilica motivov, ki jim jih je nudil a bližina samostana in njegova zgodovina je ob različnih pogledih dobila nov obraz, ki bo po zaslugi dvajsetih slikarjev ostal tudi zanamcem. Poleg prevladujoče moške slikarske sile, so si svoje mesto izborile tudi ženske in pogled na samostansko okno z ženskega vidika je popolnoma drugačen. Ženska takoj opazi zavese, rože, in podobne stvari, medtem, ko se moški spušča bolj v tehnične rešitve izvedbe zgradbe. Tokratna slikarska kolonija v Mekinjah je že peta, vendar prva posvečena kulturni, sakralni in ostali dediščini, saj so prejšnje bile posvečene Petru Pečovniku, Antonu Gosarju tukajšnjem župniku in dve Dušanu Lipavcu slikarju, kiparju, fotografu, pesniku, publicistu in kritiku iz Kamnika, ki je veljal za odličnega sodobnega slovenskega krajinarja. In na vsako slikarsko kolonijo je s svojim stojalom, kupom barv, svinčnikov in ostalega pribora prišel tudi gluhi slikar Drago Jerman in tudi letos ni bilo popolnoma nič drugače. Ko sem ga takole iskal malce ven od zidov samostana in povprašal v delo zatopljene slikarje, kje je sem dobil vedno enak odgovor : Našli ga boste pri kakšnih starih zgradbah, ali okoli cerkve in sem se napotil tja. Za vogalom precej stare hiše nasproti starega dela samostana, kjer se oko ustavi ob čudovitem pogledu na cerkev in del samostana je imel svoj atelje. V tišini, predan delu, malce zamišljen (verjetno je ob tem že mislil na končni izdelek) je ustvarjal in tako ohranjal sakralno dediščino nam in zanamcem. Drago Jermen je priznan umetnik slikar, in risar, ki zna svojo tišino, razmišljanja in občutke prenesti na papir , ali platno, poleg tega pa ima izredno izostren čut za opazovanje. Z njegovo pomočjo se je pa čeprav samo na papirju, ali platnu ohranilo obilo kulturne , stavbne in sakralne dediščine v Črnem grabnu. Poslikava kapelice pri Čebelarskem centru na Brdu je ravno tako njegovo delo in še bi lahko našteval. Mnoge za praznike razveseli z posebno čestitko, ki jo sam nariše in je res nekaj posebnega in trajen spomin. Zgodovina samostana je dolga, saj sega v čase, ko je pisal in risal Janez Vajkard Valvasor ni samostan našel mesto v besedi in sliki že v njegovem delu Slavi vojvodine Kranjske. Samostansko tišino, ki jo zmoti le vrvež posameznih skupin na duhovnih vajah tudi tokrat ni motila skupina slikarjev, ki je pred mogočnimi zidovi ustvarjala novo podobo samostanskih zidov, kakor so jo videli z svojimi očmi in tudi sedaj v letih računalništva se popolnoma nič ne razlikuje od podobe iz časov omenjenih v Slavi vojvodine Kranjske. Spokojna tišina med samostanskimi zidovi, predanost molitvi tudi za drugega na eni strani in na drugi pogled skozi slikarjeve oči, ki jih navdihuje On, ki jim je dal talent, vsi skupaj za pa za nas, da se ne izgubimo v poplavi minljivih reči