Srečanje Žičkov v Beli krajini

Zanimivo je družinsko drevo Žičkovih, kakor se je po domače reklo Pezdirčevim iz Dolenje vasi. Skopa belokranjska zemlja ni mogla nahraniti lačnih ust otrok zato so se mnogi odpravili po svetu z trebuhom za kruhom. Nikoli pa naj si bo še tako lepo pa ta kruh, ki ga je rezal tuja roka ni bil tako dober kakor je bil kruh, ki ga je stežka dala mati. In vendar so tudi potem, ko so prišli na boljše se vedno zavedali svojih korenin in nikoli niso pozabili Bele krajine, čeprav so morali zaradi nje v svet. Mamina in očetova hiša je svet v katerem so tudi v starosti našli notranji mir in v to hišo je tokrat poleg domačih stopila že tretja generacija Pezdircev. In, da rod ne bo izumrl, je zagotovili množičnost sorodnikov na tokratnem prvem srečanju Žičkov v Dolenji vasi, saj so iz gorenjske prišli kar z avtobusom, toliko jih je. Dobrodošlica , takšna, kot je bila, ko je mama še pekla tisto pravo belokranjsko potico, ki jo druge, ob tem mislim iz Gorenjske nikoli ne bodo znale, je dejal moj tast. In smo pokušali belokranjsko pogačico, pa potico in obilico dobrot. In kjer je doma vera in molitev, tam prebiva Bog in tako je tudi pri Pezdirčevih. In smo ozirajoč se na družinsko drevo, saj veste toliko sorodnikov je, da moraš malce pobarati koga, ja kdo pa je ta in ugotovili, da je setev dala tudi žetev. Poleg redovne sestre Salvatorije je bil v družini tudi sedaj že pokojni duhovnik križnega reda in obilica poklicev, ki so pomembni za živo cerkev. Tako se sedaj v njihovih vrstah najdemo zakristane, organiste, pevce, bralce beril, ministrante, člane ŽPS in tudi katehete. In zato pri sveti maši za vse pokojne Pezdirčeve v cerkvi v Vojni vasi sploh ni bilo problema, kdo bo kaj postoril. Sveto mašo je tokrat daroval upokojeni duhovnik Vinko Dragoš, brali peli , ministrirali in zgledno sodelovali so vsi Pezdirčevi, pa čeprav se nekateri sedaj pišejo malce drugače. Po končani sveti maši, ko smo poleg blagoslova bili deležni tudi blagoslova pri delu in za dobro letino smo se na tukajšnjem pokopališču spomnili še vseh tistih za katere smo darovali sveto mašo z molitvijo ob zadnjem zemeljskem počivališču. Druženje smo nadaljevali ob Kolpi, ki tisti dan ni bila prijetno topla kakor smo vajeni in vendar smo skočili vanjo, da se če ne drugega osvežimo in malce znebimo odvečnih kalorij, ki smo jih dobili ob pokušanju dobrot belokranjske kuhinje. Pestra kulinarična podoba Bele krajine se je tokrat zvrstila na naših mizah ob tem pa smo prisluhnili domačim fantom, ki so veselo igrali in dekletom, ki so prepevale. Še na nekoga nismo pozabili, na družinsko drevo, ki smo ga tokrat predvsem mi iz ljubljanske veje rodu Pezdircev, kar dodobra popisali. Še slovo od domačih in malce belokranjske pijače in hrane za sabo, da ne omagamo do doma in poslovimo se od sorodnikov z željo, da se večkrat vidimo na veselih srečanjih in ne le ob žalostnih dogodkih.