Pri Mariji v Medžugorju

Današnji počitniški dan je bil romarsko obarvan zato smo se odpravili k Mariji v majhno hercegovsko vasico v kateri se je leta 1981 šestim otrokom prikazala Marija. Čeprav prikazovanja še niso uradno potrjena je kraj Medžugorje, kraj molitve vseh tisti. ki prihajajo tja z globoko vero v Boga in Marijo. In takšni smo bili tudi počitnikarji , ki smo se v romarski kraj podali z namenom, da Mariji izročimo soje želje, ali zahvale in se ji priporočimo tudi za čase, ki še prihajajo in niso najbolj rožnati. Sicer pa je stalnica slovenskega naroda, da večje so težave več je duhovnih poklicev in tudi za nove duhovne poklice in stanovitnost poklicanih smo tokrat poprosili medžugorsko Marijo. In da smo v Medžugorje prišli duhovno pripravljeni smo na avtobusu pričeli z duhovno pripravo. Petje in molitve taka je bila naša duhovna priprava tokrat in ker smo bili na avtobusu zbrani iz različnih krajev je vsak doprinesel še kaj novega. Tako so za pevsko plat skrbeli prleki, za molitev rožnega venca malo mešani, gorenjci pa so pripravili Frančiškove litanije, ki smo jih skupno prepevali. Mnogi so se pri prihodu pridružili sveti maši, ki so jo imeli italijanski verniki, nekateri so se odpravili k spovedi, osebnemu premišljevanju v okolici svetišča in k kipu vstalega Jezusa, ali po nakupih spominkov. Ne, da je samo naša čednost točnost, tudi mežnarica pošlje duhovnike točno ob uri pred oltar in tudi tokrat je bilo tako in priznati moram, da se od mojega prvega obiska do tokratnega ni nič spremenila. Vse več se ljudje zatekajo po pomoč k Mariji ,a je žal tako kakor s svetim Miklavžem, le malce preden pride smo prav pridni. Marija skrbi za nas, če se ji mi predajamo v popolnosti in za nas prosi svojega sina. V tokratnem nagovoru msgr Alojza Uran je bilo slišati o naši prošnji za mir, ki je vrednota sicer v zadnjem času ogrožena zato, ker ni osnovnega temelja našega skupnega življenja. Temelja Boga, vere, upanja in ljubezni. Pred 30 leti je pokojni nadškof Alojz Šuštar dogajanjih v Medžugorju dejal: Ko bi se v Ljubljani toliko molilo, kot se v Medžugorju , bi se tudi pri nas dogajali čudeži. In njegove besede niso preroške ampak resnica, ki se odraža v današnji družbi in odnosu do vernikov. Romarji smo se tokrat podali na našo romarsko pot v Medžugorje, da bi utrdili svojo vero. Vero v božje delovanje na svetu in v našem življenju. Predvsem prosimo, da bi se tudi znotraj Cerkve, vseh cerkvenih skupnosti , uresničili sprava in edinost, ki sta najmočnejše znamenje božje navzočnosti med nami. Božja beseda in Marijina bližina nam želita utrditi preprosto vero, kakor jo srečamo pri Abrahamu, Mariji in pri teh ljudeh, ki so prinesli mrtvoudnega pred Jezusa, da bi ga ozdravil. In ob tem se velja zamisliti, ali nismo tisti mrtvoudni mi sami! Po sveti maši smo se odpravili v skupnost Cenacolo, kjer se ob pomoči molitve in delater drugih oblik zasvojenosti zdravijo fantje in dekleta. Skupnost je ustanovila leta 1983 majka Elvira in v hiši v Medžugorju je trenutno 90 fantov od katerih je najmlajši star štirinajst let. In vendar kljub temu, da so fantje iz 21 narodnosti, se pravi, da popolnoma različnih tudi ver, skupnost deluje, ker je On nad njimi. Svojo življenjsko zgodbo sta nam povedala dva izmed njih in Darko iz Dalmacije nam je povedal kako je z pomočjo angelov varuhov splaval iz blata. Poleg tistih angelov varuhov v nebesih fantje namreč dobijo ob prihodu svojega angela,k jih vpelje v red in jim pomaga pri delu in življenju v skupnosti. Lep je podatek, da so iz skupnosti prišli že štirje duhovniki, kar daje nek poseben poudarek tej terapiji, ali kakor smo slišali, so druge terapije popolnoma neuspešne in, da človek nikoli ni popolnoma ozdravljen. Svojo romarsko pot smo tokrat nadaljevali peš na Crnico, kraju prvih Marijinih prikazovanj ob molitvi in premišljevanju. Kraj milosti, kraj, kjer mnogi iščejo tolažbo in upanje in mnogi odidejo domov potolaženi polni vere in zaupanja v Marijo in mnogi na tem kraju najdejo vero, vero, ki so izgubili zaradi takšnih ali drugačnih razlogov. Počasi se odpravimo proti Primoštenu, polni nekega notranjega miru, nekega drugega vzdušja, ki preveva v nas in nam pravi :Zaupaj Mariji in vse bo še dobro. In res pustili smo ji mnogo , še več pa smo iz tega milostnega kraj tudi odnesli in vanj se bomo še vrnili. In naj ob tem zapišem še tole, nič kaj krščansko ni kar so počeli nekateri v globokem prepričanju, da jih ni nihče videl, a Bog vidi vse in tudi drugi imamo oči in ušesa, da vidimo tisto, kar ni prav. In potem reči, saj smo vsi isti, saj imamo vsi bele majice, joj kam bredemo.