Obletnica posvetitve župnijske cerkve.

Nedelja 12. septembra je bila že tako nekaj posebnega, saj so pred 255 leti točno na praznik sv. Marijinega imena in letošnje leto se je žegnanjska nedelja ponovno na dan posvetitve. In ni bil to dan samo praznik za farane, ki spadajo pod cerkev na Brdu, ampak tudi za obe župniji Zlato polje in Brdo. Saj so slovesno dobili nova imenovanja člani medžupnijskega pastoralnega sveta in tokrat iz rok msgr dr Franca Šuštarja. Njegov je bil tudi nagovor pri sveti maši v katerem je najprej spregovoril o zavzetosti župnika in faranov za ohranitev božjih hiš. Poimenuje jih kar doma in če se malce bolj spustimo v razlago besed dom ugotovimo, da D pomeni dialog, O odpuščanje in M molitev in koliko je od doma še ostalo, tako tega katerega posvetitve smo tokrat praznovali , kakor tistega v katerem prebivamo. Lepota kraja in svetost nam lahko mnogi pomeni , saj se vanj zatečemo lahko, ko smo srečni, ali žalostni. V današnjih časih, časih krize, laži in nepravičnosti še bolj čutimo potrebo po obisku našega doma, kraja , kjer lahko pustimo svoje tegobe in skrbi. Ta dom nas spremlja od rojstva do smrti, od krsta do pogreba in v njega se lahko vrnemo tudi, ko nanj popolnoma pozabimo, saj nas vedno čaka odprtih vrat, saj v njemu najdemo hrano za naše duhovno življenje. Ob tem se vrnemo na evangelij, ki nam govori o izgubljeni ovci, ki jo pastir poišče in se veseli z vsemi svojimi ovcami, ko jo najde, o izgubljeni drahmi , ki jo gospodinja išče ob prižgani svetilki in o izgubljenem sinu, ki ga je oče vesel, ko se vrne. In slednji smo lahko mi, ki se le redko vrnemo , ali obiščemo očetovo hišo ( se sreča, da so sem ter tja kakšni večji prazniki) in, ki pridemo v njo le ko nam je najtežje. In vendar smo v njej spoštovani, ljubljeni in ne nazadnje hvaležni Njemu, ki nas je sprejel nazaj, ne glede nato, da smo padli pod težo grehov . Božji dar je stopiti v cerkev in potolažiti svoje srce, misli in se znati v pravem času tudi zahvaliti Bogu. Otroci na poti v šolo, starši doma ali v službi smo lahko moderni Mojzesi, ki prinašajo radost veselje in mir tistim, ki ga ne najdejo, ali ga nočejo najti. In vloga vseh nas in naše župnijske cerkve in ostalih cerkve je ponesti Jezusa med ljudi, saj je prišel za ljudi in za nas tudi dal življenje na križu. Po končani sveti maši je sledila še predstavitev novih članov ŽPS in podelitev dekretov. Še blagoslov in odpravimo se na žegnanjsko slavje v župnišče, kjer ne manjka boba , flancatov in potice. Seveda se je našlo tudi nekaj tekočega , da je hrana lahko šla lažje dol. Ob jedači in pijači je tudi pogovor lažje stekel in marsikaj smo si imeli za povedati, saj je župnik k mizi poleg članov ŽPS povabil še pevce, ministrante, ključarje, pritrkovalce in ostale, saj je bil praznik in to velik v župniji. Pravijo, da se na ta dan je z ta veliko žlico in smo, tako božjo hrano, kakor telesno, slednje mogoče malce manj.