Msgr. Vinko Bokalič Iglič

Msgr Vinko Bokalič Iglič

V mesecu marcu smo lahko na spletnih straneh radia Ognjišče, RKC in v tedniku Družina prebrali o imenovanju 57-letnega Vinka Bokaliča Igliča za pomožnega škofa v Buenos Airesu. Papež Benedikt XVI. Ga je na to mesto imenoval 15, marca in sedaj so v Argentini, kar trije škofi slovenskega rodu, poleg njega še kapucin msgr Andrej Stanovnik nadškof v Corrientesu in msgr Alojz Urbanč škof v mestu Catamarca.

Msgr Vinko Bokalič Iglič se je rodil 11. junija 1952 v Buenos Airesu staršema Vinku ( rojenem v Mengšu) in Pavli Iglič ( rojeni v župniji Brdo pri Lukovici). Osnovno šolo je obiskoval in uspešno zaključil pri šolskih sestrah v Lanusu, srednjo pri lazaristih v Escobarju pri Buenos Airesu.. K lazaristom je vstopil 1. marca 1970, redovne zaobljube je izrekel 5. junija 1976. Študij filozofije je opravil pri jezuitih, teologijo pa je dokončal na katoliški univerzi ( UCA) v Buenos Airesu. V duhovnika je bil posvečen 1. aprila leta 1978. V prvih letih duhovništva se je posvečal predvsem delu z mladimi, med leti 1991 in 1994 je bil župnik župnije Brezmadežne čudodelne svetinje, nato pa župnik v mestu Cordoba (1994-1997) in na misijonski župniji v mestu Goya na severovzhodu Argentine v provinci Corrientes. Med leti 1983-1990 in 1997-2000 je bil vzgojitelj bogoslovcev od leta 2008 je deloval kot ljudski misijonar. V okviru misijonske družbe lazaristov je opravljal službo ravnatelja notranjega semenišča (1987-1990, 1997-2000 ), provincialnega svetovalca ( 1987-1993, 1997-2003 ), ter vizitatorja €“provinciala argentinske province (2003-2008) Škofovsko posvečenje je prejel 29. maja 2010 v svetišču Brezmadežne čudodelne svetinje v Buenos Airesu.

V tedniku Družina o njem lahko preberemo obsežnejši zapis in nekaj iz tega zapisa je tudi na tej strani. Starši so se leta 1945 pred komunističnimi revolucionarji umaknili na Koroško. Čeprav je bil moj oče kmet in ni bil domobranec so ga hoteli večkrat likvidirati, verjetno zato, ker je bil načelen katoliški fantin, 10 let najtesnejši sodelavec takratnega mengeškega kaplana Antona Oreharja in je odklanjal takratno komunistično literaturo. Že med vojno se je večkrat umaknil na Koroško in leta 1945 se je skupaj z tisoči beguncev, med katerimi je bila tudi Pavla Iglič ponovno podal na Koroško , kjer je v taboriščih prebil več kot tri leta. V Spittalu sta se leta 1948 poročila in se nato podala na pot v Argentino kamor sta prispela leta 1949. Kot večina beguncev brez imetja in brez znanja jezika in začeti sta moral iz nič. Ob pomoči duhovnikov Janeza Hladnika in lazarista Ladislava Lenčka je oče dobil prvo zaposlitev in stanovanje. Pri hiši je bilo pet otrok, ima še eno sestro in tri brate, on je po letih v sredini. Kljub pomanjkanju pa so starši dajali otrokom najboljše in Bog je nagradil to njuno žrtev. Sestra Mimi je podravnateljica kolegija Maria Reina ( Marija Kraljica) v Slovenski vasi v Lanusu, brat Janez je inženir poročen ima družino, brat Jože je lazarist in je župnik v Maria Reina , brat Miha je knjigovodja in je ravno tako poročen in ima družino. Škof Gregorij Rožman je poslal duhovnika Janeza Hladnika v Argentino že pred drugo svetovno vojno in on je bil tisti zaslužni pobudnik, ki je pri takratnemu predsedniku generalu Peronu dosegel, da so begunci lahko množično prihajali v Argentino. Župnik Hladnik je kupil ob kapeli sv. Jožefa večje zemljišče in tu je zrasla Slovenska vas v Lanusu in tu v Villa Eslovena, imenovana od domačinov, je rojstna hiša našega škofa Vinka. Na odločitev za pot v duhovniški poklic je vplivalo družinsko ozračje in vaška velikodušnost med sosedi v Slovenski vasi. Lazaristi so zgodovinsko povezani z narodno baziliko v Lujanu , tem največjim romarskim krajem v Argentini, sem hodijo Slovenci že dolga desetletja na romanja . Leta 1872 je bila izročena bazilika v oskrbo lazaristom in ti so mogočno gotsko cerkev gradili dolgih oseminštirideset let brez državne pomoči. V njej kraljuje Vingencita de Lujan kakor Argentinci ljubkovalno imenujejo zavetnico Argentine. Trideset let kasneje ste lazaristi dogradili drugo Marijino svetišče v Argentinski metropoli cerkev Čudodelne svetinje in v tej lepi cerkvi ste prejeli tako mašniško kakor škofovsko posvečenje. V tej župniji je bil dve leti župnik in zato ga vežejo nanj lepi spomini. Leta 1956 so se naselili v tem kraju duhovniki Ladislav Lenček, Janez Petek in France Buh, ter redovni brat Janez Grabnar in za božič 1956 so imeli prvo slovensko mašo in od takrat se v naši (Slovenki vasi ) vsak dan daruje slovenske maše. Leta 2006 je izšla knjiga o delu majhne skupine lazaristov v Slovenski vasi in v njej je zapisano; 1957 začeli zidati stavbo župnišča, leta 1963 začetek župnijske šole, od leta 1967- 1968 zgrajen Misijonski zavod za vzgojo misijonskih poklicev, ki je mogel sprejeti do 50 gojencev. Iz njihovih vrst je izšlo 14 duhovnikov in med njimi je zagotovo vsem nam poznani misijonar na Madagaskarju Pedro Opeka. Poleg vseh del lazaristi izdajajo tudi revijo Katoliški misijoni in to že od leta 1987 in od leta 1977 imajo lazaristi lastno tiskarno v kateri tiskajo tudi knjige. Upravljate pa tudi biser vsega delovanja lazaristov zavetišče za ostarele Dom sv. Vincencija, ki ste ga pričeli graditi leta 1976 prostore pa ste blagoslovili leta 1980 in je vedno polno, kljub temu , da more sprejeti 45 oskrbovancev. Vaša razlaga, kako to, da je Slovenka vas dal toliko duhovnih poklicev. Duhovno ozračje v družinah , vzgoja in zgled slovenskih duhovnikov lazaristov, predvsem Franca Sodje, je pripomoglo k temu, da je precej fantov iz Slovenske vasi in gojencev Misijonskega zavoda sprejelo duhovni poklic. Sicer pa so slovenski duhovniki in duhovniki slovenskih staršev v Argentini cenjeni kot duhovni voditelji graditelji cerkve , šol in kolegijev.

Ob tem si lahko samo zamislimo kako so duhovniški poklici cenjeni in spoštovani v matični domovini.