Misijonska nedelja

Tudi tokrat smo se na misijonsko nedeljo spomnili z molitvijo in darovi naših misijonarjev, ki delujejo po svetu in katerim smo lahko neizmerno hvaležni, da orjejo ledino in so poslanci Božje dobrote na njivah vsega sveta. Ob tem pa ne smemo pozabiti vseh tistih misijonarjev, ki v zaledju ,v domovini, v Sloveniji, torej vseh vernikov in dobrotnikov, ki skrbijo ob pomoči Misijonskega središča Slovenije, da njihova gorečnost ne usahne zaradi prgišča riža. Saj duh je močen, le telo je včasih slabotno, če ne dobi prgišča hrane. In smo ponovno pri tistem delu iz svetega pisma, ki pravi nekako takole ni bilo drobtinice iz bogatinove mize, da bi se nasitil in tisti , ki že sami nimajo v izobilju radi pomagajo še bolj revnim od njih. Ob misijonski nedelji mi misli poromajo na misijon San Miguel de Italaque, kjer je deloval slovenski misijonar Franci Pavlič. Ta je od glavnega bolivijskega mesta La Paz oddaljen dvesto kilometrov. Povprečna nadmorska višina misijona je 4000 metrov. Ljudje na misijonu so v večini Indijanci Aymara - potomci Inkov. Večji del so poljedelci in se preživljajo s pridelavo krompirja ter rejo lam, alpak, ovc... Krompirja in živali ne prodajajo, vse menjajo za drugo hrano, obleko. Narava je na teh višinah zelo skopa: ni dreves, ni vode. Ljudje nimajo nobene zdravstvene oskrbe, ni trgovin, pošte, cest, elektrike... Izjema pri elektriki je misijonski center Italaque. Ena sama cesta pa povezuje center misijona z La Pazom, ki pa je v času deževne dobe neprevozna zaradi plazov kake štiri mesece. Franci Pavlič je na tem misijonu deloval od leta 2000. Od svojega predhodnika je na misijonu prevzel skrb za srednjo misijonsko šolo za mlade in odrasle, vrtec ter mnogo drugega dela. Področje misijona je na predzadnjem mestu glede pismenosti v državi in med ženskami se le redko najde katera, ki bi znala pisati in brati. In s kakšnim zanosom je pripovedoval o svojih Aymarih, ko je bil doma na obisku in vendar, kljub njegovi prerani smrti misijon še vedno deluje, zahvaljujoč posameznikom ,ki nadaljujejo začrtano pot Francija Pavliča. Zahvaljujoč Marini Škrabec, ki sem ter tja osebno pregleda kako je v Boliviji na misijonu, se je s pomočjo Sklada Francija Pavliča in z denarjem od zbranega starega papirja tam že marsikaj postorilo. In če se je zbiranje časopisnega papirja prijelo, je tako tudi z poštnimi znamkami, ki jih oddajamo na Misijonsko središče, le članstvo Pavličevega sklada, ki prispeva dobršen del sredstev za delo misijona se ne širi in bi se lahko. In misijonska nedelja je lahko dan, ko se odločimo, da bomo pomagali in pristopili k skladu, da bodo Francijevi Aymari lahko živeli človeku dostojno življenje. Če pa so naše zmožnosti večje, posebno ob okroglih jubilejih, praznik Vseh svetih namesto sveč na grob in še bi lahko našteval, si lahko na spletni Misijonskega središča Slovenije http://www.missio.si/ ogledate obliko pomoči, tudi botrstvo je lepa gesta in vse več kot dobrodošla, saj je prošenj vedno več. Več si lahko preberete o botrstvu in o misijonih tudi v reviji Misijonska obzorja, ki jo lahko kupite v župniji.