Romanje mežnarjev in mežnaric ljubljanske nadškofije

Vsak poklic je nekaj posebnega in tudi poklic mežnarja je nekaj posebnega, saj je v njem združeno veliko več kakor si lahko mislimo. Ali mogoče veste kdo opravlja delo krasilca, ministranta, izrednega delilca obhajila, organista, stilista, organizatorja in še bi lahko našteval. Ali ga poznate le kod tistega, ki pobira denar v cerkvi, tako kakor ga pozna večina otrok, ker jim starši pač ne povedo, da tisti stric, ali teta na pobirata samo denarja, ampak, da je njuno delo zelo pomembno v cerkvi, le mnogi ga ne znajo ceniti. In, da je zanimanja, kaj počno in kako, zelo veliko je v letošnjem letu pokazala tudi TV Slovenije, ki je na tokratne romanje mežnarjev in mežnaric iz ljubljanske nadškofije poslala svojo ekipo z Karmen Bončar iz verskega programa Tv Slovenija. In smo se odpravili v soboto pred praznikom Kristusa kralja na romanje po celjski in mariborski škofiji. Začelo se je z zbiranjem pred cerkvijo sv Vida v Šentvidu pri Ljubljani, ki je na sredini poti vsem mežnarjem, dva so pobrali na počivališču v Lukovici , dva v Celju in tako smo bili kompletni. Zbrali smo se v največjem številu glede na vsa srečanja do sedaj, saj se nas je zbralo oseminštirideset. Poleg televizijcev smo letos imeli tudi organista, ki opravlja delo mežnarja in krasilca, tako, da smo bili tudi glede petja preskrbljeni, mi smo dodali samo svoj glas in nam je šlo kar dobro od rok, oh ne od glasu. Pot nas je vodila v kraje, kjer je živel in deloval Anton Martin Slomšek in sicer najprej v cerkev, kjer je bil krščen in kjer je zahajal skupaj z mamo k sveti maši. Tu smo v cerkvi sv Martina prisluhnili župniku Alojzu Kačičniku, ki nam je poleg življenjske poti Antona Martina Slomška razložil tudi zgodovino cerkve. V cerkvi sv Martina smo imeli sveto mašo, ki jo je daroval animator za mežnarje Marko Košir in v kateri v nagovoru povzel zgodovino druženj mežnarejv in krasilcev. Idejo, ki jo je na sinodi 1997 leta nadškof Rode poudaril je v prakso sprovedel dr Silvester Fabijan z prvimi druženji, ki so poleg druženj tudi izobraževala. Potem so se zvrstili še Robi Hladnik in Jože Pibernik, ki je sedaj v Metliki se pravi v novomeški škofiji . Našega tokratnega animatorja je k sodelovanju povabil mag Roman Starc in ob pomoči dekanov se počasi veča število mežnarjev, in mežnaric, ki pridejo na druženja. Ob tem je spregovoril še nekaj o Slomšku in tako počasi vsako snidenje na Ponikvi dodamo kakšen kamenček k mozaiku Slomškovega življenja na zemlji. Ob tem ne smemo pozabiti njegove knjige Blaže in Nežica v nedeljski šoli, ki so ga podprili Miha Herman , Berta Golob in s skupnimi močmi ob pomoči Slomškove založbe, Slomšek je bil je ustanovni član, ustanovili novo gibanje, Slomškovo bralno priznanje, ki ima številne člane, ki se veselijo branja duhovno bogatih knjig. Zapeljali smo se še do rojstne hiše, kjer smo si ogledali prijetno urejeno hišo v kateri najdemo zgodovino Slomškove poti od rojstva dalje. Naslednja postaja je sv. Barbara v Slovesnkih goricah, kjer nas sprejme domači župnik Karel Vogrin in nam razkaže okolico in cerkve, kjer mnogim od urejenosti zastane dih. Poleg zunanjosti , ki spominja na urejen muzej na prostem je tudi cerkev lepo urejena in vredna ogleda. Seveda se tudi tukaj ustavimo pri zgodovini, ki je zelo zanimiva, pri nastanku in imenu, kajti mnogi smo se spraševali, kaj počne zavetnica rudarjev v teh krajih in nam je župnik razložil, da so tu kopali kamen za mnoge cerkve. Ker smo se duhovno že okrepčali smo tu v prelepem okraju, ki se lahko pohvali tudi z velikim številom nedeljnikov tudi telesno okrepčali in to kar malce preobilno. Kako se je prilegla vožnja do sv Trojice v Slovenskih goricah, kjer nas je sprejel p Bernard Goličnik in nam z rahlim opravičilo, da je tu šele nekaj mesecev postregel z obilico podatkov o cerkvi in samostanu. Na zemljo je že legla tema, ko smo se odpravili proti romarski cerkvi na Ptujsko goro, da nas Marija sprejme pod svoj plašč. Z zanimanjem si ogledamo zunanjost in notranjost cerkve prisluhnemo razlagi minorita p.Janeza Šamperla OFM Conv, ki je rektor bazilike, o znamenitem Marijinem plašču in zapojemo litanije Matere božje, da se tudi Mariji in Jezusu priporočimo za delo, ki ga opravljamo, da bi ga z Božjo pomočjo opravljali še naprej. Še skupinska slikca in pot nas vodi proti domu, vsakega v svoj kraj, v svojo cerkev. Za konec naj zapišem še skupno točko, ki so jo imeli vsi duhovniki, ki smo jih na tokratni poti obiskali, če v domači župniji ne boste imeli več dela pridite k nam. In naj še kdo reče, da delo ni častno in v ponos tistim, ki ga opravljajo z ljubeznijo, z veliko dobre volje in ga bodo še naprej, mnogi kljub svojim letom, za Njega in Njemu v slavo.