Zlata poroka Valentine in Franca Zore

Z besedami: Draga zlatoporočenca mama Valentina in ata Franc , draga njuna sinova z družinama, dragi vsi navzoči! Z veseljem vas danes pozdravljam v naši župnijski cerkvi in vam zaželim iskreno dobrodošlico. Minilo je 50 let skupnega družinskega in zakonskega življenja naših slavljencev. Veliko lepih dogodkov, pa tudi veliko bolečih dogodkov , sta v tem času preživela in vendar : Bog vama je dal dočakati redek jubilej , zlato poroko. Tega se z vama in z vsemi navzočimi iskreno veselimo. Mama Valentina in ata Franc: Bog vama daj dobrega zdravja, da bosta še dolgo med svojima otrokoma in vnuki, pa tudi med nami v dobrem zdravju in veselju. Bogu v zahvalo za 50 let skupnega življenja in kot prošnjo za božje varstvo še naprej bomo opravili današnjo sveto mašo je tokrat duhovni pomočnik na Brdu v cerkvi Marijinega Vnebovzetja pozdravil zlatoporočenca Valentino in Franca Zore iz spodnjih Prapreč. Ob pritkovanju zvonov in petju mešanega cerkvenega pevskega zbora pod vodstvom Lojzeta Pezdirca sta ponovno prišla ponoviti obljube, ki sta si jih izrekla pred 50 leti. Pred oltar cerkve sv. Martina v Dobu je svojo izvoljenko France sicer popeljal že 22. oktobra 1960 leta, vendar sta skupno praznovanje zaradi zdravstvenih težav predstavila na soboto 12. februarja tega leta. In tako pripravila res lepo praznovanje zlatega jubileja, saj sta praznoval skupaj z sorodniki , prijatelji, znanci in sosedi, ki so dodobra napolnili farno cerkev. Poleg pevskega zbora in pritrkovalcev so pri sveti maši sodelovali tudi domači, saj sta snahi prebrali berilo vnukinja Katja in vnuk Kristjan pa prošnje. Posebno smo tokrat po obredu prisluhnili duhovnemu pomočniku, ki je v svojem nagovoru Pripovedoval o zanimivem dogodku o katerem je prebral in se je zgodil v Nemčiji med vojno, ki se je končala leta 1648. Sovražni vojaki so zavzeli majhno vinogradniško mestece Weinberg in vaščanom povedali, da bodo mesto požgali. Dali so jim pol ure časa in samo žene skupaj z otroci obložene s toliko dragocenega imetja kolikor so ga lahko nosile so smele zapustiti mesto. Žene so se tega zelo razveselile , na hrbte so si natovorile svoje može in jih odnesle iz mesta, ob njih pa so hodili otroci in tako so bile rešene cele družine. Iz tega dogodka se lahko naučimo kaj je ženi in materi v družini največja dragocenost. To je njen mož, ki je glava družine in če vlada med ženo in možem ljubezen in soglasje potem je družina srečna. V 50 letnem skupnem družinskem življenju današnjih slavljencev je bilo tako, saj je bil za zlatoporočenko in jubilantko mamo Tinco najdragocenejše imetje njen mož Franc in njuna otoka, njun dom , zato se danes vsi tako zelo veselimo tega velikega jubileja in prosimo Božje milosti še za vnaprej, kajti njuna družina se je v 50 letih povečala še za vnuke , ki so postali velika dragocenost in veliko veselje naših dveh jubilantov. Če bo njim šlo v življenju dobro, bosta srečna in vesela, če jim bo šlo slabo se bosta žalostila. Da bo življenje naših zlatoporočencev še naslednjih 50 let blagoslovljeno , zdravo in srečno, molimo tudi zanje pri sveti maši. Tako in drugače sta si naša jubilanta vsa ta leta medsebojno pomagal na poti k Bogu , pomagala sta drug drugemu, pomagala sta svojim otrokom, svojim vnukom in tudi mnogim drugim ljudem. Včasih sta pomagal z besedo, včasih z zgledom , včasih z dobrim delom vedno pa z dobro voljo, z vero in ljubeznijo. Poglejmo si to bolj podrobno njuno pomoč na poti k Bogu. Z besedami, najprej svojim otrokoma, ko sta jih učila življenjskih naukov, molitev, poštenega dela. Naučila sta jih tega kar je v življenju potrebno,pomagala sta jima do poklica, do izobrazbe učila sta jih moliti, ljubiti Boga, učila sta jih v veri in sveto vero sta jim posredovala kot dragocen zaklad, ki ga ne smemo zapraviti. Pogovorila sta se tudi z Bogom zanju, saj sta molila, da bosta dobra, poštena in verna človeka. Z zgledom kakšen je pravi dom, kako je treba pridno delati, skrbeti za dom , imetje, pomagala sta mladima družinama na mnoge načine, da jima ne bo zmanjkalo zemeljskega in nebeškega kruha. V 50 letih sta mnogim pomagala tudi z dobrimi deli, ata Franc je najprej delal kot krojač, potem pa seje zaposlil v Žitu, kjer je delal vse do upokojitve. Svojo marljivost je pokazal tako pri delu ključarja v podružnični cerkvi sv Luka, kakor pri gasilcih. Mama Tinca je delala v Tosami ob tem pa marsikaj postorila doma in še mož jo je poprosil, da mu je pomagal kot krasilka pri sv Luku. Na koncu svojega nagovora se je zahvalil tudi za zgled obiska svete maše, ki jo tudi sedaj na jesen življenja še vedno redno obiskujeta . Zato smo toliko bolj bili veseli čestitke, ki jo je izrekel Ivan Povšnar. Na vaju kličem obilen božji blagoslov in varstvo , zanju molimo in jima želimo in voščimo vse dobro in vse lepo .z eno besedo vam kličemo mama in ata hvala vama za vse Bog naj vaju še dolgo živi pri dobrem zdravju , Bog naj vama vse obilno povrne ! Amen. V prošnjah smo se spomnili tako njiju, kakor njunih družin , družin njunih otrok , ter tudi trpečih , bolnih in pokojnih sorodnikov. Po končani sveti maši, ko sta pred oltarjem sprejela še čestitke svatov in se fotografirala za spomin, saj so dejali, da so iz tistega leta, ko sta dahnila usodni da, ki drži že več kot 50 let izbrskali samo eno fotografijo sta se napotila še do pevske sobe, da se zahvalita pevcem in pritkovalcem za njihov prispevek k slovesnosti zlate poroke in potem sta jo mahnila na ohcet. Če je bila pred 50 leti bolj skromna je bila tokrat nekaj posebnega, saj so domači skupaj z svati pripravili mnogo zanimivih iger in tudi zavrtela sta se in to še kako urno. Veselo druženje je trajalo vse do poznih večernih ur in kljub temu, da sta bila v soboto pri sveti maši, nedeljske nista izpustila.