Dekanijsko romanje na praznik zavetnika Cerkve sv. Jožefa

Za nebeško rojstvo sv. Jožefa, moža blažene Device Marije in zaupnika, ki ga je papež Pij IX., povzemajoč želje in molitve vsega katoliškega sveta, razglasil za zavetnika vesoljne Cerkve velja 19. marec. O njemu je znano le to, kar nam o njem pripovedujejo evangeliji, dobro je znano, da je bil kraljevega (Davidovega) rodu, njegov rodovnik nam razkrivata tako Matej kot Luka. Ščitil je Marijino dobro ime, in potemtakem varoval nebeške skrivnosti; in bil je seveda Jezusov rednik, vodnik in podpornik svete družine, odgovoren za vzgojo njega, ki se je, čeravno je bil božji, predstavljal kot sin človekov. Jožef je bil tisti, čigar obrti se je Jezus izučil in čigar način govorjenja in delovanja je deček posnemal. On je bil tisti, ki ga je sama nebeška Gospa pooblastila z očetovimi pravicami, ko je rekla sinu: Tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala. Sicer o svetem Jožefu vemo le malo zanesljivega in zato se moramo zadovoljiti s preprostimi dejstvi, ki so znana iz Svetega pisma. Vendar se za običajnim življenjem malega človeka skriva nekaj velikega: Jožefovo tiho spolnjevanje dolžnosti. O tem trikrat beremo v Novi zavezi: Vstal je in storil, kar je v svoji vesti spoznal kot božjo voljo.Najlepše in največje, kar moremo povedati o Jožefovem življenju, ki je bilo zaznamovano z dolžnostmi, s pravičnostjo in z možato pobožnostjo: temu človeku je Bog v očetovsko varstvo izročil in zaupal njega, ki je zveličanje sveta. Smel je sprejeti Svetega in mu dati tudi ime: Jezus, kar pomeni: Bog rešuje. Zvesto in brez velikih besed je služil večni Očetovi Besedi, ki je postala otrok tega revnega sveta. Ljudje so Odrešenika imenovali tesarjev sin. Sveti Jožef je tudi priprošnik delavcev, kajti po vrnitvi v Nazaret je moral sv. Jožef obnoviti dom za Jezusa in Marijo. Nekako v času, ko je Jezus začel oznanjati evangelij, se je Jožef tiho poslovil od sveta ob Jezusu in Mariji. Izpolnil je svojo življenjsko nalogo. Prav zato je postal zavetnik umirajočih in zgled molivcev za srečno zadnjo uro. Obenem je Sveti Jožef zavetnik vesoljne Cerkve in slovenskih dežel, vzornik trdnih očetov, zavetnik družin in priprošnik v zadnji uri, patron revnih, delavcev, beguncev€Ś, je tudi zavetnik župnije na Viru, kjer smo se v soboto 9. Marca zbrali na dekanijskem romanju farani domžalske dekanije. Molitvena ura pred sveto mašo, ki jo je vodil Janez Šimenc ob somaševanju domačega župnika Jožeta Tomšiča, in Antona Štruklja, ki je imel tudi nagovor, se je nadaljeval z litanijami sv Jožefa in potem še z celodnevnim in celonočno molitvijo pred Najsvetejšim. Besede pozdrava je zbranim romarjem spregovoril domači župnik in se zahvalil za številčno udeležbo v želji, da bi romanje v cerkev sv. Jožefa na njegov rojstni dan postalo vsakoletno dekanijsko romanje. V svojem nagovoru nas je tokrat Anton Štrukelj spregovoril o vlogi sv Jožefa in o njegovem zaupanju v Božjo voljo, ko se kot begunec odpravi na dolgo pot, ko ne ve kaj ga čaka ob povratku, ko z svojim delom preživlja družino. Ob tem pa evangeljska poročila sploh ne govorijo o tem ,da bi sv. Jožef kaj veliko govoril , je pa veliko premišljeval o tem kaj mu je Bog naročil in ravno zaradi tega mu gre takoj za Marijo največje čaščenje. Bil je pravičen mož, Bogu vdan in velik vzor in zgled delavcem ,aj je z svojim delom preživljal družino ob tem pa je še priprošnjik za ob zadnji uri. Tudi o številu svetišč posvečenih njemu na slovenskem smo slišali nekaj besed. Ob koncu svete maše smo z litanijami sv Jožefa sklenili naše romarsko druženje, ki so ga mnogi nadaljevali z molitvami pred Najsvetejšim še do jutra druge postne nedelje. Po stari navadi so odhajajočim romarjem ponudili še popotnico in majhen spomin na prvo dekanijsko romarsko srečanje v cerkvi sv Jožefa na Viru.