Stabat Mater
Giovanni Battista Pergolesi je skladbo Stabat Mater napisal za cerkev sv Maria dei Sette Dolori v Neaplju, po naše cerkev Marije sedem žalosti. V prvotni obliki je to skladba za dva solo glasova (sopran in alt) in godala ( 1., 2. violina in violončelo) ostali skladatelji, ki so uporabili isto besedilo so imeli več glasov in namesto treh godal celotni orkester. S delom je Pergolesi pokazal nov pristop do cerkvene sakralne glasbe. Zanimiva je razlaga zakaj je skladatelj delo postavil v f-molu in uporabil tonalitete z več nižaji, da je s tem poudaril besedilo in namen skladbe žalost in trpljenje, ki ga lahko zaznamo že v prvem stavku: Mati žalostna je stala€Ś. Tokrat so nam pevke, saj je dirigent Fernendo Mejias k sodelovanju pri izvedbi povabil ženski del Domžalskega komornega zbora delo prepevale v cerkvi sv Martina v Dobu ob spremljavi godal Simfoničnega orkestra Domžale €“Kamnik. Solisti sta bili Monika Sitar €“sopran in Mihaela Komočar- alt.
Original v latinščini
Stabat mater dolorosa Iuxta Crucem lacrimosa, dum pendebat Filius. Cuius animam gementem, contristatam et dolentem, pertransivit gladius. O quam tristis et afflicta fuit illa benedicta Mater Unigeniti. Quae maerebat et dolebat, Pia Mater cum videbat Nati poenas incliti. Quis est homo qui non fleret, Matrem Christi si videret in tanto supplicio? Quis non posset contristari, Christi Matrem contemplari dolentem cum Filio? Pro peccatis suae gentis vidit Iesum in tormentis et flagellis subditum. Vidit suum dulcem natum moriendo desolatum, dum emisit spiritum. Eia Mater, fons amoris, me sentire vim doloris fac, ut tecum lugeam. Fac ut ardeat cor meum in amando Christum Deum, ut sibi complaceam. Sancta mater, istud agas, crucifixi fige plagas cordi meo valide. Tui nati vulnerati, tam dignati pro me pati, poenas mecum divide. Fac me tecum pie flere, crucifixo condolere, donec ego vixero. Iuxta crucem tecum stare, et me tibi sociare in planctu desidero. Virgo virginum praeclara, mihi iam non sis amara: fac me tecum plangere. Fac ut portem Christi mortem, passionis fac consortem, et plagas recolere. Fac me plagis vulnerari, fac me cruce inebriari, et cruore Filii. Flammis ne urar succensus per te Virgo, sim defensus in die judicii Christe, cum sit hinc exire, da per matrem me venire ad palmam victoriae. Quando corpus morietur, fac ut animae donetur Paradisi gloria.
Slovensko besedilo
Mati žalostna je stala, zraven križa se jokala, ko na njem je visel Sin. V grenko žalost zatopljena je nje duša prebodena z mečem silnih bolečin. O, kaj žalosti prestati morala je sveta Mati, ktere Sin je rešil svet. V žalosti vzdihuje bleda, ko v trepetu Sina gleda, kaj trpi na les razpet. Komu potok solz ne lije, ko bridkosti zre Marije, grenke nad morja bridkost? Kdo prisrčno ne žaluje, ko to Mater premišljuje, njenih boli velikost? Vidi Jezusa trpeti, grehe ljudstva nase vzeti, šibam vdati se voljno. V Sina le pogled upira, ko ves zapuščen umira k smrti nagne še glavo. Mati, vir ljubezni prave naj občutim te težave in s teboj žalujem zdaj. Daj, da bo srce se vnelo in za Jezusa gorelo, mi v ljubezni vekomaj. Sveta Mati, ko te prosim: rane Kristusa naj nosim, vtisni v moje jih srce. Sinu tvojemu so rane v odrešenje moje dane; tudi mene naj bole. Naj s teboj sedaj žalujem, križanega objokujem, ko v dolini solz živim. S tabo poleg križa stati, s tabo združen žalovati v bridkem joku hrepenim. Prosim, hvaljena Devica, ti mi bodi tolažnica, daj mi delež bolečin. Daj mi, da bom vse življenje rad premišljal to trpljenje, ko je umiral božji Sin. Mene križ naj obtežuje, mene s tugo napolnjuje sveta kri njegovih ran. Ti pa varuj, Mati ljuba, da moj del ne bo poguba, kadar pride sodni dan. Kristus, ko bo treba umreti, daj po Materi presveti, da skušnjave zmagal bom. Ko pa smrt telo mi vzame, dušo mojo naj objame večne slave rajski dom.