Zaključna prireditev Slomškovega bralnega priznanja

Kaj je bilo značilnost letošnjega zaključka Slomškovega bralnega priznanja na Ponikvi? Navajeni ustaljenega tempa in običajnih ploh smo letos doživeli popolno spremenjeno shemo druženja in lepo prelepo sončno vreme. Preko tristo se nas je zbralo iz 33 župnij in iz vseh škofij, nekateri so se zaradi šolskih obveznosti opravičili in tako zaključili že enajsto leto branja za SBP. Tokrat smo se za spremembo zbrali v telovadnici osnovne šole Blaža Kocena na Ponikvi in pričeli z kvizom. Ja o kom le drugem o Slomšku o začetkih SBP in še čem je tekel razvedrilni kviz, kjer smo si točke pisali sami, odgovore iskali pa skupaj vsi zbrani in na koncu bili zmagovalci vsi, saj prejeli smo nagrado, da veselje je bilo še bolj pravo. Tudi tokrat je organizatorju priskočila na pomoč najstarejša založba Mohorjeva družba z praktičnimi nagradami. Delo ki so ga opravljali v Peruju v mestu otrok so nam tokrat predstavili trije ponovinci bratje kapucini in sicer b. Jakob, b. Blaž in b. Mitja. Čas preživet v daljnem Peruju so dobro izkoristili, tudi tam so jih porabili za razna dela, da so si nabrali tako delovnih kakor pastoralnih izkušenj. Peli in igrali so tako v Peruju kakor nam in mi smo jim z veseljem pomagali. Med nas sta prišli tudi s. Magda Burger in Simona Jeretina iz Slovenskega katehetskega urada in tudi njiju smo spoznali takole malce pobliže. A čas neusmiljeno teče in naše druženje je že prešlo v drugi del, ko smo se preselili pred cerkev sv Martina in se najprej malce razmigali, se podprli telesno in potem odšli še na duhovno podporo. In tokrat smo jo prejeli tako kakor vedno v izobilju, saj so nam spregovorili bralci in animatorje, ter avtorica letošnjih šmarnic, ki so bile že skoraj na polovici gospa Tanja Mlakar. Vendar nam ni prebral samo zgodbe, ampak nam je spregovorila tudi o izkušnjah njenih otrok , ki so si jih nabrali pri taborih kot prostovoljci , ko so spremljali pri rehabilitaciji vojne sirote iz različnih delov sveta. Zanimiva je bila pripoved o njihovi skromnosti, da so pred odhodom domov nabirali oblačila obutev in igrače za svoje brate, starše, učitelje in katehete, zase pa so vzeli šolske potrebščine, kajti vedo, da bodo le z znanjem premagali revščino. Čeprav so ubogi v materialnem smislu, so željni znanja saj vedo kaj pomeni biti izobražen. Zato je mlade bralce in animatorje spodbudila avtorica šmarnic, da vztrajajo na poti branja, saj vsaka prebrana knjiga pusti v nas svojo sled. Ob tem se mi je v podzavest nehote delno zapisal stavek iz šmarnic, ko otroci nejevoljno pričakajo soboto, ko morajo čistiti sobe a vendar, če poprimemo vsi skupaj je hitro počiščeno in počiščeno in okrašeno z delom naših rok je vse še lepše. Tudi pozdrav miru je bil letos nekaj posebnega in je malce izstopal iz vsakdanjih okvirjev, kar je tudi prav, saj imajo mladi veliko idej in talentov. Po končani sveti maši, malce proti koncu se nam je pridružil še idejni oče SBP Župnik Miha Herman in je skupaj z s Magdo Burger podelil priznanja in praktične nagrade Mohorjeve družbe. Priznanje je prejela za oranje ledine na področju branja odraslih, kar je bila že pred desetimi leti želja ustanoviteljev SBP, poleg Miha Hermana še Berte Golob Slomškov bralni klub Brdo v želji, da se jim prihodnje leto pridružijo tudi iz drugih župnij. Še kipci za zvestobo branja in počasi smo se odpravili proti Slomu, Slomškovi rojstni hiši peš, kako pak. Sicer pa nam je vreme služilo in hoja med sadovnjaki in polje je bila prav sproščujoča, a vseeno so jo nekateri premagali tudi za volanskim obročem. Ogled rojstne hiše je vedno nekaj posebnega in tudi tokrat ni bilo nič drugače in tudi okrepčilo iz nahrbtnika pod košato lipo v družbi prijateljev še bolj tekne. In za posladek še malce sladkega, darilo enega izmed duhovnikov, ker ste dobra družba in lepo se imejte, ter nasvidenje prihodnje leto je še dejal. Mi pa smo planili na sladke dobrote, kakor, da bi že nekaj dni nič ne jedli in kako paše na svežem zraku ob smehu in pogovoru . Pospravili smo smeti pogledali okoli sebe, če ni kdo kaj pusti in se počasi odpravili proti jeklenim konjičkom, ki so nas popeljala proti domu z mislijo na zaključno prireditev v domači župniji.