Violeta Rodriguez - spomini na pokojnega misijonarja Francija Pavliča

Da bi nas pri sveti maši nagovorili ženski se ne zgodi prav pogosto, da sta to še dve je tudi malce čudno, vendar tokrat ni šlo drugače, saj je izrečene besede Violete Rodruguez prevajala Martina Škrabec, ki je močno povezana z misijonom pokojnega Francija Pavliča. Ona je pokojnega večkrat obiskala na misijonu in organiziral tudi pomoč misijonu, tako je tudi pri nas nastal sklad Francija Pavliča, ki deluje še sedaj in ga vodi Andrej Burja. Sklad zbrana sredstva nameni vzdrževanju in pomoči misijonu, ki je drugače sicer rimski in tako ne spada pod slovensko okrilje. Besede, ali kakor je dejal domači župnik poročilu o tem, ali je seme Božje besede padlo na plodna tal, ali v dobro zemljo, potem ko je bil on odpoklican. Zaradi njegove ljubezni se njegovo delo nadaljuje in vodi ga p. Ciril ob pomoči Violete. Najprej smo izvedeli točne podatke o misijonu kjer je deloval Franci in je od mesta El alta oddaljen 200 km v smeri Peruja ob jezeru Tika taka. Violeta je sicer psihologinja in je dejala , da šele sedaj ko je tukaj razume misijonarje iz Španije , Poljske, Slovaške razume oziroma občuduje misijonarje, ko vidi, kaj vse imamo v Evropi in kam se oni podajo, kajti razlika je ogromna. In vendar je tudi že pri njih ogromna razlika med mestom in podeželjem. Z prijaznim Dober dan je tokrat svoje zgodbo o misijonu Italake, kjer je skupina Sečua z solzami v očmi je povedal, da je vesela, da se je lahko srečala z ljudmi, ki so Francija osebno poznali. Franci jo je prosil, če bi lahko prišla na njegov misijon vendar je bila takrat še mlada in je študirala, tudi otroci so bili še majhni in zato ni šla, se je pa čutila odgovorno, da njegovo delo nadaljuje in tako sedaj deluje kot laična misijonarka tudi zaradi spomina na pokojnega misijonarja Francija. Čeprav je minilo že nakaj let se še čuti njegov vpliv in delo in obenem spoštovanje do vsega kar je ustvaril z božjo pomočjo. Poleg srečanja z ljudmi jo veseli, da spoznava tudi kulturo in, da podaja kulturo svojega naroda drugim. Franci je pustil pečat v srcih in dušah in želi si, da bi bili še takšni misijonarji in lahko ste ponosni nanj saj je naredil veliko za naše ljudi in državo. Bolivijci si niti v sanjah ne morejo misliti, da bi lahko prišli v Evropo zato je ona toliko bolj srečna, da je lahko obiskala domovino misijonarja Francija. Ob pomoči p Cirila, naj zapišem, da smo že imeli priložnost se srečati z njim poskušata nadaljevati Francijevo pot k celostni podobi Ajmarov na samo za dušo , ampak tudi za zdravje in samospoštovanje, kajti Franci se je boril za spoštovanje življenja , spoštovanje vrednot družine in otrok. Večina ljudi pri njih še vedno ne zna brati a vseeno prebira Sveto pismo, tudi ob pomoči laičnih katehetov, če se lahko tako izrazim. Veliko nam je povedala o misijonu, nam predstavila delo in življenje, tudi ob pomoči slik in njihove projekte, ki jih je začel že pokojni Franci in so šele sedaj zagledali luč sveta. Tako je zaživela tkalska dejavnost, tako ročna, kakor strojna,kajti ne dajejo ljudem ribe, ampak jih jo učijo loviti. Za vsako stvar se je treba potruditi odnosno dati svoj vložek in življenjske razmere se izboljšujejo. Tokrat je z seboj prinesla poleg značilne glasbe, ki jo je ob pomoči p. Cirila posnela še obilo izdelkov, ki so odraz njihovega dela in kulture in radi smo segli po nakupu saj smo vedeli, da s tem pomagamo svojim bratom in sestram. Svoje pričevanje o delu in življenju na misijonu je v veroučni učilnici , kamor smo se po sveti maši podali sklenila z pesmijo, tudi tisto, ki je bila pokojnemu Franciju najbolj všeč in z besedami HVALA za Francija in za vse kar storite za nas. Upajmo, da nas čez leta ponovno obišče z veselimi novicami, saj kakor je dejala vrtec, ki ga je postavil Franci še deluje in dokler bo živ spomin nanj tam v daljni Boliviji in tu pri nas bo misijon Italake tudi ob naši pomoči še deloval, zato HVALA vsem članom sklada Francija Pavliča za njihovo vztrajnost pri darovanju za potrebe misjijona.