Drugi dan romanja

Po odhodu iz Me‘ugorja smo prisluhnili vodički, ki nam je spregovorila o krajih po katerih se vozimo in o tistih v katere bomo prišli. Naš prvi cilj je bil tokrat Mostar, kajti dan je bil namenjen obiskom zanimivosti, ki jih ponija dežela v kateri smo bili na romarskem potovanju. Pogled na okoliške hribe, na pokrajino in na poškodovane objekte daje slutiti dogodke, ki so se tu zgodili pred leti. In vendar se življenje počasi vrača in obnavlja , tako kakor zgradbe le to ne vem ,ali bo čas pozdravil rane? Kajti v Mostarju je pred vojno živelo po 30 odstokov Srbov, Hrvatov in Bošnjakov. Prav zato je mesto ob Neretvi zaznamoval hud boj med omenjenimi manjšinami in posledice so vidne še dandanes, saj je velik del mesta še vedno porušen, ko se namreč pripelješ v mesto, zagledaš napol porušene in dodobra prestreljene zgradbe, ki so bile v preteklosti blišč Mostarja. Te stavbe ustvarjajo vtis, da si mesto še ni v celoti opomoglo, vendar pa je kar 80 odstotkov ruševin že obnovljenih. V celoti obnovljeno je le staro mestno jedro, ki je od leta 2005 pod zaščito Unesca. Številne mošeje, zgradbe iz časa turškega imperija in seveda znameniti stari most so prava paša za oči Lepote kraja in znani most v Mostarju, ali Mostaru si je potrebno ogledati večkrat, ali si vzeti čas za podrobnejši ogled in prisluhniti razlagi vodičke. V tem je čar vsega, koliko odneseš od tega kar ti povedo in kar si videl, še največ pa odneseš, če kaj tudi vprašaš in smo seveda spraševali , ogledovali in fotografirali. Večji parkirni prostor je že poln avtobusov po večini z slovenskimi registrskimi tablicami in prvo presenečenje je že tu za uporabo sanitarij je potrebno plačati in ko ugotoviš, da gospa srednjih let , ki tam dela ne sliši ni težko dati denarja. Takole malce površno znanje kretanja ( govorice rok za gluhe) prav pride in sporazumevanje je enkratno predvsem zato, ker je gospa navdušena , da nekdo z njo spregovori nekaj besed. Pot nas vosi kam drugam kot na stari most , vendar si prej ogledamo še poskusnega zajčka,ali kakor pravijo kriva čuprija, most, ki so ga zgradili, da so preverili, če teorija o izgradnji drži. Glavna znamenitost Mostarja Stari most je zgrajena v XVI. Stoletju, vendar je bil med zadnjo vojno v Bosni in Hercegovini 9. novembra 1993 uničen s strani sil HVO. Leta 2004 so most ponovno obnovili, večinoma iz kamnitih blokov starega mostu, vendar so ga malce posodobili saj so ga na zunaj tudi ometali in ni več vidnih blokov mostu, ki je prvi spomenik v Bosni in Hercegovini na Unescovem seznamu zaščitenih kulturnih spomenikov sveta. Po uličicah nas pot vodi mimo značilnih trgovinic in čevapčinic do hiš, kjer lahko poskušate značilne jedi tega področja. Pot nas vodi do Koski Mehmed €“pašine džamije, ki je bila zgrajena leta 1617 in je edina džamija v Mostarju, ki ima ohranjeno prvotno dekoracijo in barve na stenah. Med vojno je bil poškodovan minaret, kupola in dvorišče pa sta ostala nedotaknjena. Tu se poučimo tudi o veri in običajih, da nam je sedaj , ko opazimo grobove z dvema stebroma mnogo jasneje zakaj tako. Obenem smo deležni tudi poučitve o načinu molitve in v mestih ki jih imajo v džamiji posamezniki, kajti za zbrano molitev imajo ženske ločene od moških, kar ko slišiš razlago niti ni tako neumno. Še ne izmed hiš, ki smo jo obiskali je nekaj posebnega Biš‡evi‡a kuča, ali po naše turška hiša je bila zgrajena leta 1635 in je eden najlepše ohranjenih stavbnih objektov turškega obdobja. Tako zunanjost kot notranjost hiše sta bogati z detajli. Najzanimivejši detajl je pokrit balkon (cošak),ki je podprt s 5-metrskimi stebri in gleda proti Neretvi. Poleg njega ima hiša še ženski prostor , spalnico ter kuhinjo in sanitarije ločene od bivalnega prostora z značilnim vodnjakom na sredini visoko ograjenega dvorišča, ki ima svoj pomen. In kakšen bi bil obisk Mostarja, če si ne bi omislili postanka in popili bosansko kavico in pojedli ratluk, saj znamenitosti lahko počakajo in si jih ogledamo v enem izmed prihodnjih obiskov, saj nas je kraj očaral. Še kepica sladoleda in počasi nas pot vodi proti Sarajevu. Še pomnite tovariši ja s temi besedami bi lahko začeli naš ogled znamenite Jablanice , kraj kjer se je odvijala bitka na Neretvi, kjer se je pokazalo taktično partizansko bojevanje. Skok do Neretve, pogled na most, pozdrav Čirotu ozkotirnemu vlaku in posadka najprej zasede položaje pri topu in nato v avtobusu, ki veselo premaguje kilometre proti cilju petkovega dne Sarajevu. Biti v Sarajevu in si ne ogledati znamenite Bašcaršije, njeno ime je sestavljenka iz 'baš' (glavna po turško) in 'caršija' (tržnica), kar pomeni glavna tržnica. Je glavna sarajevska tržnica ter kulturno in zgodovinsko središče mesta. In res imaš tam kaj videti, kajti Sarajevska sahat-kula je ena od najvišjih in zaradi svoje vitkosti tudi ena najlepših v Bosni in Hercegovini. Zgrajena je v 17. stoletju, obnovljena pa po požaru l. 1697 in l. 1762. Po avstro-ogrski okupaciji so ji dodali še zgornji del, sahat (uro) pa so prinesli trgovci iz Londona. Kula še danes kaže čas €ža la turca€œ (lunarni čas). Gazi Husref-begova Medresa je najstarejša vzgojno-izobraževalna ustanova v BiH in ena redkih na svetu, ki ima neprekinjeno deluje že 470 let (od 8. januarja 1537). Sarajevska katedrala je bila zgrajena leta 1889, po izgledu je podobna katedrali Notre Dame v Dijonu, najpomembnejši kraj je Sebilj ali Sebil je arabska beseda ki pomeni 'pot', kot termin pa se uporablja za dobrodelno institucijo, fontano posebne oblike, na kateri je sebiljdžija s skodelico zajemal vodo in brezplačno napajal žejne. Tokrat je bila res pomembno mesto, saj smo se tam zbrali, da si skupaj ogledamo še nekaj krajev in nato odidemo, bolje se zapeljemo na počitek v hotel. Na poti smo večkrat na tleh zasledili rdeče packe, ki so znamenje masakra in ljudje spoštljivo hodijo mimo, saj jih spominjajo na mnoga storjena gorja. Še po večerji smo skupaj zbirali vtise petkovega potovanja in o tem kako žalosten je pogled na nekatere dele k, ki smo jih prevozili.