prvo sveto obhajilo
Prvo obhajilo je dan, ko bog otroku in družini na viden, doživet način pokaže, da se človeku ne podarja na porabniški način, s trženjem , ampak osebno, da hkrati s seboj tudi nas same nad samim tako bogato podarja, kakor se sam nikoli ne bi znali. Vse to je v zraku, neizrecno in nerazložljivo. Psihologi se bojijo, da otroštvo izginja iz življenja , da zato tudi odraslosti ni več, je samo neka vmesna »tehnološka« doba. V tej luči prvo obhajilo ni nobeno poljubno razkošje, ampak tisti naboj, ki nas lahko vrže v polno življenje, to so besede, ki jih je prvoobhajancem in njihovim staršem namenil domači župnik v oznanilih.
In njihovega veselja od prejema prvega svetega obhajila se je dobro zavedalo tudi vreme in nam na nedeljo namenilo sicer hladen dan ,a vseeno brez padavin. Lep slovesen sprevod se je tokrat vil izpred župnišča v cerkev in v njem žareči obrazi prvoobhajancev, nekateri od njih, ki so sodelovali pri sveti maši z branjem in prinašanjem darov pa malce zaskrbljeni , če bo šlo vse gladko in je šlo. Da bi pregnali tisti majhen delček strahu v velikem pričakovanju jih je z besedami bodrenja nagovorila pri začetku svete maše katehistinja s katero so v prvem letu veroučne šole spoznavali Jezusa. Prisluhnili smo berilom, ki so jih tokrat prebrali starši in evangeliju, ter nagovoru Andreja Svete. Tokrat je pri nagovoru priskočil na pomoč Drago Jerman, ki je naslikal hišo na skali in hišo na pesku o katerima je tekla tokratna misel. SE sprašujete, zakaj je nagovor pri slovesnosti prvega svetega obhajila preprost, podkrepljen z kakšnimi pripomočki? Da bi ga lažje razumeli, a ne le prvoobhajanci ,ampak predvsem starši, ki so steber krščanske vzgoje in prva cerkev. Tako, kakor je hiša postavljena na trdno skalo, se pravi, da je temelj trden, tako je z družino, če življenje temelji na veri v Boga in če ga imamo radi potem se nimamo česa bati, kajti potem smo svoje življenje postavili na trden temelj, kajti sprejeti Jezusa in njegovo besedo in zgled, kako je imel vse ljudi rad, potem nam nobeden vihar ne bo škodoval. Še o nečem naj je spregovoril tokrat o večeru 30. maja 1862 ko je sveti Janez Bosko - papež Janez Pavel II. ga je razglasil za zavetnika mladih svojim gojencem pripovedoval sanje o dveh stebrih. Na razburkanem morju so bojne ladje, opremljene s topovi, tovorom pušk, z orožjem vsake vrste, napadle mogočno ladjo, ki so jo spremljale številne ladjice. Vrhovni poveljnik te velike ladje je bil rimski škof – papež. Sovražne ladje so poskušale potopiti to veliko ladjo, toda zaman. Plula je proti mogočnima stebroma, ki sta stala sredi morja. Na manjšem stebru je bil kip Brezmadežne Device. Na stebru je pisalo: Pomoč kristjanov. Na večjem stebru pa je bila mogočna hostija. Na stebru je pisalo: Rešitev vernih. Veter, ki je vel od teh dveh stebrov, je sproti zamašil vse razpoke na ladji, ki so na njej nastajale zaradi streljanja topov in pušk. Papež je ladjo varno usmeril v pristan in jo zasidral med tema dvema stebroma. Sovražne ladje so se umaknile in se potopile. Ladje, ki so branile papeža, so se tudi privezale k tema stebroma. Sveti Janez Bosko je mladim fantom razložil, da je papeževa ladja katoliška Cerkev. Manjše ladjice, ki so branile Cerkev, pa dobre krščanske družine. Dva rešilna stebra sta pobožnost do Evharistije in Marije. In tako so tokrat lahko sami med sveto mašo izrekli krstne obljube, prebrali prošnje in tudi po zaslugi papeža sv. Pij X., ki je dovolil, da prejmejo otroci prvo obhajilo takrat, ko so sposobni razlikovati med navadnim in posvečenim kruhom, ki je Kristusovo telo, prejeli prvo sveto obhajilo. Ob koncu svete maše , le trenutek pred blagoslovom so pred oltar prišli še predstavniki staršev in prvoobhajancev in se zahvalili tako župniku Andreju, kakor katehistinji Mariji z besedami: Za nami je eden od najbolj slovesnih dogodkov vsakega kristjana. Naši otroci so danes prvič sprejeli Jezusa v svoje srce pod podobo kruha. Bog daj, da bi ta prelep dan nosili vse življenje v svojih srcih…..Naj se tako mi , kakor naši otroci zavedamo, da s prejemanjem svetega obhajila prejemamo svoje veselje in srečo. Spoštovani gospod župnik in gospa Marija! Naj vama naša zavetnica Marija Vnebovzeta izprosi zdravja, da bosta svoje poslanstvo še naprej opravljala s takšno zavzetostjo in veseljem. Prvoobhajanci pa so z besedami hvala in predajo šopkov izrazili svojo zahvalo za spremljanje na poti za Jezusom. Svoje druženje so nadaljevali v župnišču, kjer so se malce posladkali in opomogli , ter prejeli spominska darila in se nato odpravili vsak na svoje družinsko praznovanje.
