250-letnica župnijske cerkve sv. Martina v Dobu
Ko se s spomini ozrem takole malce nazaj se še spomnim tistih praznovanj v Dobu, ko je po žegnanjski nedelji bila pri Videmškovih sejmula na ponedeljek in dobro se spomnim tudi, da so pevci imeli svojo sobo , kjer so bili postreženi in obenem sem kar malce vesel ,da tega ni več ,kajti kam bi v ponedeljek spravili vse pevce, ki so tokrat prepevali pri slovesni sveti maši. Kar trije zbori in nešteto ministrantov je bilo tokrat prisotnih , da o številnih duhovnikih ne pišem besed. Le še to iz zgodovine, za izgradnjo cerkve so del sredstev primaknili tudi iz Brda, takrat je solidarnost še živela. Danes, ko vsi nekam hitimo in skrbimo samo za svoje potrebe, bi bilo o tem težko spregovori, kaj šele dati, a vendar so tokrat tudi farani pokazali, da hočejo in zmorejo skrbeti ne samo za svojo cerkev ampak tudi za življenje v njej.
Na angelsko nedeljo so s slovesno sveto mašo v cerkvi sv . Martina v Dobu začeli jubilejno leto ob 250 letnici posvetitve cerkve, ki ga bodo kakor je povedal domači župnik Jure Ferlež sklenili z novo mašo domačina Marka Mohorja Stegnarja in mnogimi drugimi dogodki , med njimi bo zagotovo zelo obiskan misijon, katerega namen je spoznati Kristusovo ljubezen in povezati vernike ter s pestrim dogajanjem obogatiti njihovo versko življenje. Zato se bodo dogodki ob 250 letnici vrstili skozi vse leto in v tem našli smisel Jezusovih besed sv. Frančišku:« Frančišek, pojdi in popravi mojo razpadajočo hišo !« in poleg temeljev in zidov poglabljali svojo vero in utrjevali tudi duhovno plat v doslednem izpolnjevanju evangelija.
Iz župnišča se je malce čez 15. uro zvrstila lepo urejena procesija, za liturgično in organizacijsko plat je tokrat skrbel Marko Mohar Stegnar in je bil nekakšen ceremonjer vsega dogajanja v kateri so za križem , ki je znamenje našega Odrešenja, obenem pa dvestopedesetletno znamenje zaupanja rodov, ki so in še vedno prihajajo v cerkev sv. Martina .Za ministranti so se zvrstili prapori, nato narodne noše ter predstavniki društev iz župnije Dob. Številni duhovniki med njimi tudi starosta duhovnikov, ki izhajajo iz župnije bibliotekar, liturgist in duhovnik dr. Marijan Smolik in na koncu še domači župnik in ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres. V polni cerkvi je na začetku najprej sledil pozdrav škofu s strani vernikov in nato pozdrav domačega župnika vsem povabljenim gostom in ostalim vernikom. Svoj tokratni nagovorom je škof Stres začel v času pred 250 leti, ko je prvo nedeljo v septembru takrat novo cerkev v letu 1762 hkrati s petimi oltarji slovesno posvetil ljubljanski škof Leopold Jožef Hanibald grof Petazzi ( Petač) kakor navajajo viri in se z besedami sprehodil čez njeno zgodovino, ob tem ni mogel mimo tega zakaj in kako , ter čemu so gradili naši predniki? Božje hiše so gradili tako iz najboljših materialov, kakor z znanjem, saj so jih gradili za Boga. Človek je kulturno bitje in zna ustvarjati in dela vedno nekaj novega, saj ga je Bog ustvaril po svoji podobi in zato so cerkve ne samo kulturni spomenik ,ampak mnogo več. So odraz globoke vere naših prednikov, kajti človek ne živi samo od in za kruh, ampak tudi od božje besede le doumeti jo moramo. Slovenija je polna cerkve takšnih in drugačnih in tiste posvečene sv Martinu imajo zavidljivo starost. Čeravno so cerkve različne po velikosti in opremljenosti , so farne in podružnične pa je njihov namen ostal isti še danes, v njem se srečujemo z Jezusom v sveti Evharistiji in s tem oznanjamo svojo vero in vero naših prednikov. Vero, ki jo ne želimo izgubiti temveč poglabljati in širiti in ravno zaradi tega so postavili to cerkev in jo vseskozi obnavljali in vzdrževali, da še danes služi svojemu imenu. Kajti vse je od Boga , tako vera kot Božje razodetje in zato smo lahko veseli in ponosni, da smo kristjani. Ob tem se je dotaknil tudi današnjega evangelija , ki pravi:« Tisti čas so se okrog njega zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je neumitimi rokami. Farizeji in vsi Judje se namreč držijo izročila starešin in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok. Tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo……In spet je poklical k sebi množico in ji govoril: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.« (Mr 7,1–8.14–15.21–23) Kajti zunanja pobožnost in dejanja nimajo prave vrednosti, če ne pridejo iz srca in iz našega prepričanja in naše globoke vere. Pravi namen vsake Božje hiše- cerkve je poslušanje Božje besede in obhajati sv Evharistijo in če to storimo z odprtim srcem potem smo podobni Jezusu, kajti nedeljska maša ni samo dolžnost, ampak je najvišje Jezusovo dejanje za nas in če to dojamemo potem je nedeljska sv maša odrešujoča in obenem dobrodošla priložnost za nas, da se oblikuje naš odnos do vere. Z besedami: »Vsem Vam ob visokem jubileju cerkve čestitam in izrekam priznanje za vse kar storite za cerkev in skupnost in Vam želim, da bi še poglabljali svojo ljubezen in pričevanje v njej še naprej.« Sledile so prošnje v katerih so se spomnili tudi rajnih dušnih pastirjev, ki so pustili svoj kamenček v mozaiku bogate zgodovine cerkve sv. Martina. . Slovesnost so tokrat s svojimi glasovi obogatili otroški pevski zbor pod vodstvom Tine Grošelj, Družinski zbor pod vodstvom Mateje Starbek Zorko in mešani pevski zbor , ki ga vodi prof. Janez Osredkar. Da je cerkev zasijala v pravem pomenu besede so poskrbela dekleta in žene, ki so pletle kite in Stanka Prašnikar, ki je dodala še svoje znanje iz področja floristike. Na koncu sv maše je spregovoril še domači župnik in besede o cerkvi, ki mu jih je izrekla gospa, ki že 40 let živi v Ameriki povedo največ: » Ko se iz Amerike vračam v domovino šele takrat, ko zagledam domačo cerkev vem, da sem doma!« Na koncu so sledile še zahvale in ker Dob pomeni tudi hrast je msgr nadškof prejel ob 250 letnici cerkve sv. Martina kot spominsko darilo novo leseno škofovsko palico v kateri je mnogo simbolike. Izdelana je bila namreč iz mogočnega hrastovega drevesa, ki je kljubovalo tako času kakor viharjem in obenem pomeni trdnost in skromnost Še stisk roke v pozdrav ob odhodu iz cerkve in po slovesnem sprevodu vseh duhovnikov z iz cerkve je sledila še pogostitev vseh zbranih, za kar so poskrbele predstavnice Karitas, ki so jim tokrat v pomoč priskočili tudi drugi farani. Tokrat smo poleg duhovne hrane bili deležni tudi izvrstnih dobrot domačih gospodinj in kdor je od tam odšel lačen in žejen si je sam kriv.
pevek
