Štiriindvajseti Košičevi dnevi
Kdo ste dragi možje, ki iz ila ustvarjate bisere? Mi smo filovski lončarji, iz Bogojinske fare. In Plečnik povsod. Kdo se bo postavil; ali vasica s Plečnikom, ali Plečnik s svojimi prekmurskimi cerkvami in oltarji? To je le delček iz veznega teksta tokratnega nastopa Moškega pevskega zbora Janko Kersnik iz Lukovice v Plečnikovi Beli golobici v sklopu kulturnih prireditev na že štiriindvajsetih Košičevih dnevih. Še prej pa je bilo potrebno priti v Prekmurje in zato je pred odhodom taja v deželo štorkelj moški del zbora poskrbel , da nismo odšli brez slastnih grozdov, ženski del pa za še slajše flancate in druge dobrote iz peči takšnih in drugačnih in smo se počasi odpravili novim dogodivščinam nasproti. Ker nas čas ni preganjal smo opravili še krajšo turistično vožnjo in tako spoznavali zanimivosti dežele v kateri smo se nahajali. Od Veržeja smo se napotili proti Muri, da se prepričamo, če mlinar na Muri res melje, ali le preprodaja moko. Mlinsko kolo se je sicer vrtelo, prenos je deloval in moke je bilo v izobilju, celo toliko, da so jo nekateri odnesli domov, seveda ob prejšnjem plačilu, če pa melje se pa nismo prepričali, le to, da prodaja pa. Če je moka dobra bomo verjetno izvedeli iz pokušine izdelkov, ki bodo iz nje nastali verjetno na naslednjem druženju. Čas je neusmiljeno tekel in, če so hoteli pevci še malce vaditi smo morali kar odriniti in kaj hitro smo prispeli v Bogojino, kjer nas je do cerkve ločilo še nekaj korakov. Pred bogojinsko cerkvijo Gospodovega vnebohoda nas je sprejel domači župnik dr. Stanko Zver in nas popeljal vanjo. Poleg pevcev sta vajo opravili še solistki in skladatelj in organist Janez Močnik tokrat na novih orglah. Koncert v Plečnikovi cerkvi je sicer nadaljevanje koncertov po njegovih cerkvah in v sklopu prireditev že XXIV. Košičevih dnevov. Letošnji Košičevi dnevi so posvečeni prekmurskemu rojaku iz Bogojine, pomožnemu škofu mariborske škofije dr. Jožefu Smeju ob njegovi 90-letnici. Ob tej priložnosti so se ga spomnili s posebnim zbornikom. Presunljiva je njegova globoka vera, modrost, predvsem pa skromnost in ponižnost, kar so vrline le redkih in kažejo na svetost in jih pripravlja župnija Bogojina. Prav je, da so se z zbornikom in prireditvami spomnili velikega prekmurskega domoljuba, njegovega velikega in pomembnega ustvarjalnega opusa, ki ga je ustvaril ob svoji dušnopastirski službi. Poleg oznanjevanja božje besede je namreč vrhunski prevajalec, pesnik, pisatelj, zgodovinar, poliglot in še marsikaj. Kamenček v mozaik prireditev so tokrat dodali tudi pevci Moškega pevskega zbora Janko Kersnik skupaj z solistkama Urško Pavli sopran in Marto Zabret alt, ter organistom in skladateljem Janezom Močnikom in zborovodjem Igorjem Velepičem. Kljub malce zaskrbljenemu obrazu župnika, da je čas trgatve in je vprašanje koliko ljudi bo prišlo se je že krepko pred sedmo uro začela cerkev polniti z obiskovalci, ki so prisluhnili lahko še vajam. Malce čez sedmo uro se je začelo zarez z uvodnimi besedami pozdrava je nastopajoče in obiskovalce pozdravil predsednik organizacijskega odbora Košičevih dnevov Ignac Gabor, ter zbranim zaželel obilo užitkov ob poslušanju petja. Kdo lažje bi zbranim kakor domačin v njihovi besedi povedal preproste besede župnika iz Bogojine in nas popeljal skozi zgodovino gradnje lepotice, zato je vezni tekst, kjer nas je popeljala čez leta gradnje Bele golobice bil v rokah in glasu Janje Škapin Krhlihar, ki se dobro razume tako z govorico domačinov, kakor našo tu onkraj Trojan. Z latinsko mašo Kamila Meška, ki jo je za sopran, alt in moški zbor priredil Janez Močnik in z Krye eleison smo vstopili v sakralni del koncerta preko Glorie in Sanctusa prisluhnili Agnus Dei in se nato predali vsebini slavnostne skladbe ob 550. letnici Ljubljanske nadškofije. Po liturgičnih pesmih so sledile koledniške, tem pa fantovske in za še nekaj slavnostnih pesmi, ki so globoko povezane z zborom. Seveda so na svoj račun prišle tako solistki Urška Pavli sopran in Marta Zabret alt, kakor skladatelj Janez Močnik, ki je bil navdušen nad novimi orglami v Bogojinski cerkvi in bi naje še kar igral, če mu ne bi zborovodja Igor Velepič povedal, da mora biti tudi koncerta enkrat konec. A vseeno so po zahvalah, prijazni organizatorji so se spomnili tako njegovega jubileja 75-letnice, kakor abrahama zbora, zapeli še nekaj pesmi preden smo dokončno zapustili cerkev in, da res pojo z dušo smo opazili tako na obrazih mnogih, kakor po bučnem aplavzu. Ravno razšli ne, saj so nas popeljali še na bujto repo, dodole in kaj jaz vem koliko dobrot je bilo še poleg, vse pa značilno prekmursko tudi količine na izletniško kmetijo Puhan, a tudi tam ni šlo brez pesmi. V zgodnjih jutranjih urah pisalo se je že ponedeljek smo srečno prispeli v Lukovico, polni res lepih spominov z obljubo, da v Bogojino zagotovo še pojdemo, če nas povabijo, ali pa kar tako na obisk k prijateljem. e vaš prispevek
