Misijonski nedelji na pot, , ali je lahko vsak dan misijonska nedelja

Nešteto misijonarjev in misijonark po vsem svetu oznanja Evangelij, a ne le to, kjer koli je krščanska skupnost, se vedno ukvarja tudi s šolo in cestami, saj omogočajo pretok ljudi, komunikacijo med njimi, nove povezave in s tem seveda tudi prenos informacij in znanja. Franci Pavlič je vse do svoje smrti, ko je izčrpan omahnil, visoko v Andih gradil za Aymare poleg šol celo univerze in tudi ceste. A vsega tega verjetno ne bi zgradil, če ga pri tem ne bi podpirali rojaki v domovini in tujini. Čeprav je od njegovega slovesa minilo že nekaj let na Brdu še vedno živi, tudi ob pomoči Pavličevega sklada in skupine, ki zbira star časopisni papir za vzdrževanje misijona.

Poleg papirja nekaj sredstev prinesejo tudi znamke, ki jih zbiramo, za pomoč našim misijonarjem in misijonarkam. Ob pomoči Franca Sakside se znamke spremenijo v denar in le tega preda na Misijonsko središče Slovenije, ki ga pametno razporedi. Vsako leto se na misijonsko nedeljo malce bolj spomnimo naših misijonarjev i misijonark, saj pri svetih mašah spregovorimo o njihovem poslanstvu in delu, ki ga brez vseh tistih dobrih ljudi v domovini, ki jih podpirajo tako z molitvijo kakor darovi. . Ob misijonski nedelji mi misli ponovno poromajo na misijon San Miguel de Italaque, kjer je deloval slovenski misijonar Franci Pavlič. Ta je od glavnega bolivijskega mesta La Paz oddaljen dvesto kilometrov. Povprečna nadmorska višina misijona je 4000 metrov. Ljudje na misijonu so v večini Indijanci Aymara - potomci Inkov. Večji del so poljedelci in se preživljajo s pridelavo krompirja ter rejo lam, alpak, ovc... Krompirja in živali ne prodajajo, vse menjajo za drugo hrano, obleko. Narava je na teh višinah zelo skopa: ni dreves, ni vode. Ljudje nimajo nobene zdravstvene oskrbe, ni trgovin, pošte, cest, elektrike... Izjema pri elektriki je misijonski center Italaque. Ena sama cesta pa povezuje center misijona z La Pazom, ki pa je v času deževne dobe neprevozna zaradi plazov kake štiri mesece. Franci Pavlič je na tem misijonu deloval od leta 2000. Področje misijona je na predzadnjem mestu glede pismenosti v državi in med ženskami se le redko najde katera, ki bi znala pisati in brati. In s kakšnim zanosom je pripovedoval o svojih Aymarih, ko je bil doma na obisku in vendar, kljub njegovi prerani smrti misijon še vedno deluje, zahvaljujoč posameznikom, ki nadaljujejo začrtano pot Francija Pavliča. Zahvaljujoč Marini Škrabec, ki sem ter tja osebno pregleda kako je v Boliviji na misijonu, se je s pomočjo Sklada Francija Pavliča in z denarjem od zbranega starega papirja tam že marsikaj postorilo tudi ob skrbi Violete Rodruquez, ki jo je navdušil za to poslanstvo ravno Franci. In če se je zbiranje časopisnega papirja prijelo, je tako tudi z poštnimi znamkami, ki jih oddajamo na Misijonsko središče, le članstvo Pavličevega sklada, ki prispeva dobršen del sredstev za delo misijona se ne širi in bi se lahko. In misijonska nedelja je lahko dan, ko se odločimo, da bomo pomagali in pristopili k skladu, da bodo Francijevi Aymari lahko živeli človeku dostojno življenje. Če pa so naše zmožnosti večje, posebno ob okroglih jubilejih, praznik Vseh svetih namesto sveč na grob in še bi lahko našteval, si lahko na spletni Misijonskega središča Slovenije http://www.missio.si/ ogledate obliko pomoči, tudi botrstvo je lepa gesta in vse več kot dobrodošla, saj je prošenj vedno več. Več si lahko preberete o botrstvu in o misijonih tudi v reviji Misijonska obzorja, ki jo lahko kupite v župniji. Naj ob tej priložnosti obusim spomin na delo Francija Pavliča tudi z njegovim pismom objavljenim v tedniku Družina 29. februarja 2004

Pismo iz Bolivije

Pri nas je trenutno deževna doba. Vmes nas je za tri dni razveselilo sonce, kar je v tem času pravi blagoslov. Med nalivi uporabim čas za branje, popravila v hiši pa tudi za počitek. Kmalu bo namreč pri nas zelo živahno. Že ta mesec se začenjajo vpisi v otroški vrtec in misijonsko srednjo šolo, v marcu predavanja, otroški vrtec, misijonska jedilnica za več kot 450 otrok, sestanek katehistov, obiski skupnosti krščenih ... Gradnje in popravila so »blokirana« zaradi mojih izpraznjenih ekonomskih zalog. Povedati pa moram, da smo z darom lanske trikraljevske akcije veliko naredili. Končali smo pritlični del učilnic za srednjo šolo. Opraviti je treba le še fina dela. Bivalni prostori za profesorje so pokriti. Ti prostori so bili resnično neprimerni zanje in njihove družine. Predstavljajte si prostorček, velik dva krat tri metre, ki služi tudi za spalnico, kuhinjo, pripravo predavanj... Skratka, skrajno neprimerno!Uspelo mi je kupiti zemljišče in tam urediti dve veliki topli gredi, kajti na višini 4000 metrov nimamo druge možnosti za pridelavo zelenjave, povrtnin. Tudi tretja topla greda že stoji, pokrili jo bomo, ko se bo nabralo kaj denarja.

V letošnjem letu načrtujemo dvig misijonske srednje šole še za dve nadstropji, da bomo proti koncu leta lahko začeli predavanja na fakulteti za kmetijstvo; čaka nas še postavitev radijske postaje, zdravstvenega doma, treh novih kapel. Te načrte bodo gotovo prekrižala še kakšna nujna dela. Cerkev v središču misijona čaka na obnovo. Začeti bo treba pri dotrajani strehi, ki pušča vodo...Za kmetijsko fakulteto smo se odločili, ker živimo več kot dvesto kilometrov stran od mest, se mladi odseljujejo v El Alto oziroma La Paz v upanju, da bodo tam našli zaposlitev ali pa se bodo naprej šolali. Žal se te želje uresničijo le nekaterim, ker starši nimajo dovolj sredstev za šolanje otrok. Zato se ni čuditi, če ljudje uživajo mamila, popivajo, so nasilni, se pridružujejo satanističnim skupinam. Zanimanje za študij pa je zelo veliko. Kandidati se že sedaj vpisujejo, samo da bi si na fakulteti zagotovili mesto, čeprav te še nismo začeli zidati. Glede na potrebe bo eden od obveznih predmetov praktična kmetijska dejavnost v lastnem okolju, česar ne poučujejo na nobeni kmetijski fakulteti na bolivijski visoki planoti. Zdravstvo. Lani sem denarno pomagal veliko ljudem, ko sem jim plačal stroške zdravljenja v bolnišnici, hospitalizacijo, zdravila. To je bilo potrebno, saj Aymari živijo izključno od prodaje krompirja, kar pa jim prinese le malo denarja. Ljudi je začela »pobirati« kolera. »Krpanje lukenj« v zdravstvu ni rešitev, število bolnikov daleč presega moje denarne zmožnosti; nujno bo postaviti zdravstveni dom, v katerem bodo poskrbeli zanje v bližini njihovih bivališč, ne pa dvesto in več kilometrov stran.

Žal so njegove ideje ostale in mi jih tudi zaradi njega poskušamo realizirati po svojih močeh

5. marca 2005 (ob 08:10 uri Boliviji), umrl na P. Franc Pavlič, superior naše lokalne skupnosti v mednarodni misiji El Alto, Bolivija. Franc je bil rojen v Ljubljani (Slovenija), 26. septembra 1965, in je bil član slovenske pokrajine. V noviciat je vstopil v Beogradu 15. septembra 1985, zaobljube je imel 8. aprila 1991 in v duhovnika je bil posvečen 29. junija 1992.

Pred prihodom v El Altu, je deloval šest let, v Sloveniji je v Argentini. Leta 2000, ko je javil za misijonarja je bil dodeljen Misiji El Alto in je bil imenovan za superiorja maja 2001. V teh letih dela v župniji Italaque, je namenil neutrudno delo misijonarja, ki živi za Boga... Tako kot njegovi kolegi, je ne le pridigal evangelij, ampak delal tudi na socialnem in prosvetnem napredku prebivalcev. Na nedelja, 27. februar ponoči, po delu in v veliki slabosti, njihovi kolegi člani skupnosti so ga odpeljali v bolnišnico Sacred Heart v El Altu, vendar, je, 4. marca, okoli poldneva, zjutraj umrl. Franci je naš prva misijonar, ki je umrl v eni od novih mednarodnih misijah. Bil je mlad duhovnik a obenem je imel velik misijonarski duh in izredno ljubezen do revnih. Molimo za njegov večni počitek! G. Gregory Gay, CM,

In ravno ta velik misijonski duh je napolnil tudi nas, da še vedno radi darujemo za misijone in se obenem spominjamo tudi njegovega dela in mu s tem dajemo priznanje. O njemu mi je v teh denh napisal njegova učiteljica iz osnovne šole tole :« Takrat nisem vedela, danes pa vem – bil je poklican in nekaj posebnega, še danes si ga prav lahko prikličem v spomin .. in to v lep spomin. In takšnega imamo v spominu tudi mi, ki ohranjamo njegovo ime in delo tam daleč v Boliviji, ponosni smo, da smo lahko le delček tvojega življenja bili s teboj, zato je lahko tudi vsak dan misijonska nedelja, da se te spomnimo v molitvi, oddamo znamko, ali le nekaj reklamnih lističev v karton pripravljen za odvoz, za tvoje sedaj naše Aymare .

Trnjava 34
1225 Lukovica

e-mail:
drago.jutersek@rkc.si