Razstava Lepota oddaljenega časa
Čeprav ga imenujejo mračni srednji vek je vseeno pustil globok pečat v zgodovini , kajti bil je tudi čas urbanizacije Evrope, saj nastanejo številna mesta, trgovska središča, nekatera od teh pa so že kmalu imela javne šole, ki so bile podlaga za kasnejše univerze. Krščanstvo je povezalo evropske dežele, v cerkvi pa so se po benediktinskemu redu ustanovili še nekateri drugi, med temi sta bila tudi precej strožja cistercijanski in kartuzijanski meniški red. V slovenskem prostoru smo dobili prvi cistercijanski samostan v Stični, ustanovljen je bila leta 1135 in je bila prvi ustanovljena južno od Alp, Kartuzija Žiče pa je bila ustanovljena okoli 1160 in je dolgo časa predstavljala sedež reda za nemške pokrajine. Prav s tema dvema redovoma so na slovensko ozemlje v tistem času prišli prvi indici romanske umetnosti, ki se je pričela oblikovati v središčih obeh redov. V kartuziji Žiče so imeli tudi največjo in najbogatejšo knjižnico, celo večjo kakor v Vatikanu. Kako so menihi takrat izdelovali oziroma pisali knjige in pergamente nam je na razstavi Lepota oddaljenega časa v prostorih Domačije Rus spregovoril Stane Osolnik, ki ga mnogi veliko bolje poznajo kot grajskega pisarja. A nismo ostali samo pri besedah, ki sta nam jih je podajala Andreja Čokl in avtor razstave, ampak smo se spoznali ob pomoči Ditke Kobal z glasbo tistega časa. Ob pogovoru smo izvedeli, da so imeli menihi , da so ustvarjali dela, ki jih lahko opazujemo v njihovih še ohranjenih knjižnicah izredno potrpežljivost in bogato znanje. To je bil čas v katerem se je namreč rojevala in delala kultura tudi po zaslugi menihov in cerkve,saj so ta čas imenovali tudi čas zmagovite cerkve, žal ji tega dela danes tako težko priznamo. Da bi bila njegova dela popolnoma identična delom menihom Stane barve dela sam iz naravnih materialov, ravno tako brusi pergament in še mnogo drugih zanimivih reči, ki so potrebne , da nastane iluminacija, ki kar vabi, da si jo ogledamo. In ko strmimo v njegova dela se nam misli pomaknejo za zidove samostanov in v ozadju slišimo petje koralov, tudi po zaslugi avtorja razstave, ki ohranja in oživlja dela menihov.
