Vnesite vaš naslov
V petek 14 decembra v jutranjih urah smo se na pot na Dunaj odpravili pevci pevskih zborov in sodelavci tako v župniji Brdo in Zlato polje, da bi skupaj doživeli utrinek predprazničnega Dunaja. Čeprav pravi pregovor, da če greš na Dunaj pusti trebuh zunaj smo se mi po temeljitih pripravah, vsaj kar se tiče malice veliko pokazati in to ne samo v predprazničnih dneh. Vodička Ditka nas je sicer zjutraj po jutranji molitvi pustila malce še podremati, nato pa nas je seznanila z zgodovino krajev in dežele kamor smo bili namenjeni. Poleg zanimivosti o naši sosednji državi smo spoznavali mesta, kjer se bomo tokrat mudili in tako ugotovili , da so nastanki in razvoj posameznih krajev , gradov in dvorcev zelo povezani z ljudmi, ki so v njih delovali in živeli. Naš prvi obisk je bil obisk Schönbrunna z ogledom sicer v belo odetih vrtov in parkov. Toliko bolj vsaj na pogled z številnimi stojnicami je bil zanimiv njihov sejem, ki privablja zlasti družine z otroci in otroke iz vrtcev in šol. Kako se je prilegel topli napitek na eni izmed stojnic, kjer strežejo domače dobrote , sicer pa je za vse njihove predbožične sejme značilno, da na "štantih" dobiš samo domače proizvode. Nas pa pot vodi že naprej in sicer na Ring, kjer si iz toplega avtobusa ogledujemo mogočne stavbe Dunaja, ki si jih potem ogledamo še peš. tak osmo si ogledali dunajsko katedralo , trgovsko središče mesta, kapucinsko cerkev se preko zanimivih in turistov polnih ulic sprehodili po različnih delih Dunaja, si takole za iskanje idej ogledali dve razstavi jaslic, kakor, da jih doma nebi imeli in znamenito jahalno šolo,sicer samo na zunaj ampak konji so bili popolnoma blizu nas. Dunaj je zasijal v vsej svoji lepoti z mrakom in takrat smo se mimo gospe na prestolu, ki je dala sejemsko pravico tudi našim krajem odšli v vrvež sejemskega Dunaja, ki ima svojo podobo v siju neštetih lučk in vrvežu, ki mu bi zavidal marsikateri sejem. Še nakup spominkov in pot pod noge le še toliko se ustavimo, da pogledamo zanimivost, ki jo kar dobro tržijo in sicer naselje za naše pojme malce svojevrstnih hiš arhitekta, slikarja in umetnika Friedricha Stowasser bolje poznanega pod imenom Friedenreich Hundertwasser. Z malce muzanja in nasmehov smo se iz idilične, mladi bi dejali odštekane soseske popeljali proti domu in se najprej Bogu in zavetnikom zahvalili za res prijeten dan. Seveda ob tem nismo pozabili na glavnega krivca našega potovanja župnika Andreja in tudi njemu rekli hvala. Če se je poznalo kaj, ker so šli pevci z nami, o je, saj smo imeli radio vseskozi ugasnjeni in, če ni govorila Ditka smo poslušali pesmi v živo.
