Postno romanje med rojake v Porabje

 Porabje, ki se nahaja na skrajnem zahodu Madžarske, kjer živi slovenska manjšina in je nam malce manj poznano smo  v soboto 9. marca spoznavali na našem tokratnem postnem romanju. Skupaj z romarji iz župnij Ljubljana Polje, Zadobrova, Kranj Zlato Polje in njihovim duhovnikom smo se odpravili, na pot, da bi spoznali  življenje naših rojakov na Madžarskem. In kdo bi bil bolj poklican in nam znal bolje razložiti kako živijo Slovenci, kakor naša rojakinja  Marijana Sukič, ki nam je predstavila duhovni, kulturni in delovni utrip življenja in dela Slovencev na Madžarskem, ki je njena druga domovina. Zahvaljujoč dobrim cestnim povezavam do Prekmurja smo bili hitro na drugem koncu Slovenije. Bistveno drugačna je cestna infrastruktura v Porabju, a jo je ob vožnji v udobnih avtobusih in dobri družbi možno več kot  odlično prenesti.  Naš prvi kraj ogleda  je bil, če odštejemo tistega za kavico še na naši strani  največja slovenska vas na Madžarskem  Zgornji Senik. Tu smo si poleg cerkve  sv. Janeza Krstnika ogledali še muzej, v katerem  je predstavljeno  življenje in delo duhovnih očetov Slovencev na Madžarskem, kako so živeli in delali v tistih časih, ko so bili še za železno zaveso. Občutek ob obisku je, da se življenje v teh krajih ni bistveno spremenilo od tistih časov do danes. Pot nas preko Spodnjega senika vodi v Monošter, ali kakor mu pravijo Šentgotard ali Szentgotthárd. Ta kraj je gospodarsko in kulturno središče Porabja, kjer živi tako madžarsko kakor slovensko prebivalstvo. Slovenci živijo v Porabju še v sedmih vaseh, saj so se v preteklosti vasi združevale in je tako iz dveh nastala ena. Še ena zanimivost kraj v katerem smo bili v njem živi poleg že omenjenih narodov tudi avstrijska skupnost in utrip mesta je zelo odvisen od ponudbe gostom iz Avstrije. tako se tu dobro živi od zdravstvenega turizma, kakor drobnih obrtniških del.  Tu smo se najprej napotili v cerkev sv. Gottharda, kjer smo imeli sveto mašo, med katero nam je o pomenu in nastanku samostana in cerkve, ter namenu romanj, spregovoril duhovni pomočnik Ivan Povšnar. In še nekaj življenjskih naukov nam je tokrat natresel župnik in duhovni pomočnik Ivan. Sveti Gotard  je iz globoke vere v Boga mogel obnoviti toliko benediktinskih samostanov. Ko obnovimo in utrdimo svojo vero lahko mnogo storimo tudi sami. Utrjen v veri je opravil veliko gospodarsko delo, tudi mi lahko to storimo in bodimo koristni in uporabni člani naših župnij. Slovenci so ohranili korenine v povezanosti z vero in cerkvijo. Cistercijani posvečujejo cerkve sv. Božji  Materi Mariji ne pozabimo se ji posvetiti in izročiti tudi mi, kajti le tako bomo lepo  duhovno doživeli postni čas.  Na koncu svete maše smo prisluhnili še razlagi nastanka  poslikav in posameznih oltarjev, ter si cerkev, ki jo obnavljajo še ogledali. Peš smo se po ulicah Monoštra odpravili  v slovenski hotel Lipa, kjer smo imeli kosilo, po njem pa smo si v dvorani ogledali še film o posameznih starih običajih, ki še živijo med Slovenci v Porabju. Poslovili smo se od prijaznih gostiteljev in se odpeljali še v mesto Jak, kjer stoji najlepša in edina madžarska cerkev v romanskem slogu. Monumentalna opatijska cerkev je bila zgrajena v letih 1214 do 1256 na mestu nekdanje benediktinske opatije. Poleg nje stoji manjša cerkev zelo podobna naši Rotundi in je bila svoj čas farna cerkev. S tem ogledom smo zaključili našo romarsko pot po nam manj poznanem Porabju, kjer živijo prijazni in verni ljudje. In če vas bo pot kdaj zanesla v kraje krvavih vojn med kristjani in Turki, med zanimive ljudi, ki se trudijo ohraniti slovenski jezik in kulturo, si privoščite skok v zgodovino, ki so jo ustvarjali slovenski duhovniki in Slovenci na prostoru med reko Rabo in Goričkim.