Sveta maša v čast Svetemu Florjanu zavetniku gasilcev
V nekih legendah je Florjan živel kot rimski častnik v Lauriacumu, današnjem Enns-Lorchu poleg Linza. Legende pripovedujejo tudi, da je bil kot častnik zadolžen za gasilstvo, ker so bile v Avgustovem času, 63 let pred Kristusom, v Rimu in vseh pokrajinah, kjer so delovale vse rimske legije, ustanovljene gasilske enote. To ni potrjeno, vendar vemo zagotovo, da je bil Florjan rimski vojak. Kristjani so v trajen spomin na mučeniško smrt Florjana proglasili za svetnika. Na mestu, kjer je po legendi pokopan, so okrog leta 800 postavili benediktinski samostan, ki je kasneje prišel pod upravo avguštincev. Samostan so imenovali "Samostan svetega Florjana". Ta samostan še danes stoji nedaleč od avstrijskega mesta Linz. Samostan svoj veličasten izgled dolguje milanskemu arhitektu Carlu Antoniu Carloneu, začetniku del, ki so trajala skoraj celo stoletje. Kult čaščenja sv. Florjana se je razvil ob koncu VII. stoletja, ko je bil čaščen kot pokrajinski svetnik in zavetnik province ob reki Enns pred navalom in napadi Avarov z vzhoda. V zapisih piše, da so verniki do sedaj častili sv. Laurentiusa kot svetnika- zaščitnika pred požarom, vendar so ga zamenjali s sv. Florjanom. Kot uradni zastopnik in zaščitnik gasilcev je sprejet šele v začetku XIX. stoletja, ko se je začelo organizirano gasilstvo in ko so začeli ustanavljati prostovoljna gasilska društva. Svetega Florjana so kot svojega zaščitnika sprejeli gasilci Evrope, najbrž zaradi tega, ker je bil rimski častnik v neki rimski legiji, ki je bila zadolžena za gašenje požarov, varovanje premoženja, in ker se je kot gasilec zavzemal za svoje bližnje, ni zatajil vere in je hrabro umrl, da bi rešil druge. V obdobju med obema vojnama (1918-1945) so Florjana zelo častili, postavljali so mu spomenike, slike, njegovi kipi pa so bili pogosto v cerkvah in gasilskih domovih. Svoje mesto je imel tudi na društvenih praporih gasilskih društev. Dan zavetnika, 4. maj, je bil praznik, ko so gasilci organizirano hodili v cerkev, ter na vajah prikazovali načine gašenja. Leta 1946 pa se je sveti Florjan prenehal slaviti, bil je službeno umaknjen iz gasilskih domov in enot. Z osamosvojitvijo naše države se sveti Florjan vrača v gasilske domove in na nove gasilske prapore. Oblika upodobitve zavetnika je prepuščena domišljiji umetnikov, največkrat je predstavljen v opravi rimskega častnika, v levi roki drži zastavo bele barve z rdečim križem ali pa jo drži na srcu. V desnici drži vrč z vodo, ki jo poliva na goreče hiše. V nekaterih primerih mu vodo držijo tudi angeli. Velikokrat ob njem naslikajo tudi mlinski kamen (simbol mučeništva), ki simbolizira način njegove smrti. In tako že nekaj let na Florjanovo nedeljo pridejo v cerkev , da se Bogu zahvalijo za varstvo pri njihovem humanem delu. In če je v cerkvi Svetega Luka v Sp. Praprečah o zgodovini zavetnika gasilcev, zbranim gasilcem in ostalim vernikom, spregovoril duhovni pomočnik Ivan Povšnar, se jim je župnik Andrej Svete zahvalil za njihovo skrb in pripravljenost pomagati ljudem v stiski. Tudi tokrat so se pri sveti maši zbrali gasilci iz Gasilske zveze Lukovica iz območja občine Lukovica. Že nekaj let se gasilci in gasilke zberejo na Florjanovo nedeljo pri maši v cerkvi Sv. Luka . Vsi se zberejo sredi vasi in v povorki s praporščaki na čelu pridejo v cerkev. Po končani sveti se radi zadržijo i pod Zoretovim kozolcem, kjer je še pogostitev in priložnost za druženje in pogovor.
